Slovenska pomlad

Demilitarizacija Slovenije 1989–1991 in njen spomin

13 min. branja

Demilitarizacija Slovenije 1989–1991 in njen spomin

Demilitarizacija pred osamosvojitvijo ni bila samo stališče poznejše politične levice in ne preprost poziv, naj Slovenija v nevarnem trenutku ostane brez vsakršne obrambe. Marca 1990 je bila nadstrankarska in izrecno suverenistična pobuda, pod katero so bili mirovniki, nova družbena gibanja, Zeleni, ZSMS–liberalna stranka in Janez Janša za SDZ. Februarja 1991 je druga, krajša Deklaracija za mir zahtevala ustavitev nadaljnjega oboroževanja, a je v prehodnem obdobju izrecno ohranila policijo in obstoječo Teritorialno obrambo.

To ne pomeni, da je bila rešitev v razmerah leta 1991 izvedljiva ali varna. Stopnjevanje jugoslovanske krize, prenos orožja TO, nasilje na Hrvaškem in pritisk JLA so dali stvarne razloge zagovornikom lastne oborožene sile. Slovenska TO in milica sta junija in julija 1991 uspešno zavarovali plebiscitarno odločitev. Zgodovinsko pošten sklep je zato dvojni: demilitarizacija je bila legitimna demokratična možnost z izdelanim prehodom, oborožena obramba pa je v dejanskem razpletu postala odločilna za uspeh osamosvojitve.

Dve različni besedili

Poznejši članki pogosto združijo dve pobudi, ki ju je treba ločiti.

DatumDokumentTemeljna vsebinaVarnost v prehodu
3. november 1989kongresna pobuda Gibanja za kulturo miru in nenasiljaraziskava militarizacije in pot proti demilitarizacijiizvirnik še ni najden
22./28. marec 1990Nadstrankarska pobuda za demilitarizirano Slovenijo oziroma SOVAsuverena Slovenija, umik JLA, odprava vojske in vojaške industrijeprehod največ pet let, policija na mejah, začasno služenje nabornikov v Sloveniji, civilni obrambni minister, po potrebi mirovne enote OZN
7. februar 1991Deklaracija za mirustavni mirovni člen, ustavitev nadaljnjega oboroževanja, pogajanja o odhodu JLApolicija in obstoječe enote TO
18. februar 1991zapisnik Predsedstva RSrazlikovanje med podporo demilitarizaciji in veljavnimi obrambnimi obveznostmiopozorilo zaradi vračanja vojaških knjižic
6.–7. marec 1991skupščinska obrambna razpravamoratorij na napotitve v JLA in slovensko obrambno usposabljanjeskupščina je izbrala krepitev slovenske TO in policije

Besedili pobud sta objavljeni kot dokumenta 79 in 80 v kritični izdaji Viri 18. Objavljeni prepis je močnejši dokaz od poznejših spominov, ni pa fizični izvirnik letaka. Uredniška opomba pravi, da je SOVA izšla v časopisih in krožila kot letak, Deklaracija za mir pa tudi kot podpisni obrazec. Izvirni letaki in popolni podpisni listi še niso v dosjeju.1

SOVA: suverenost kot izhodišče

Naslov Za demilitarizirano Slovenijo, za politiko miru je datiran 22. marca 1990. Javna predstavitev je bila napovedana za 28. marec v Okrogli dvorani Cankarjevega doma. Kratica SOVA je bila razložena kot »Slovenija odpravi vojaški aparat«.1

Dokument začne z ugotovitvijo, da obstaja politični konsenz o nujnosti suverene slovenske države. JLA razume kot oviro polni suverenosti, ker Slovenija nad njo nima zadnje oblasti. Zato zahteva njen umik ne glede na to, ali bi suverena Slovenija živela v jugoslovanski konfederaciji ali zunaj nje. Pobuda torej ni bila program ohranitve podrejene Slovenije v nespremenjeni federaciji.

Predlagani način je bil postopen:

  • slovenska država naj bi se s sosedami in Jugoslavijo pogajala o demilitariziranem območju;
  • obvestila naj bi OZN, Konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi ter Svet Evrope;
  • umik JLA bi potekal pod mednarodnim nadzorom;
  • prehod bi trajal največ pet let, po potrebi ob varovanju mirovnih enot OZN;
  • obrambni minister bi bil civilist, vojska pa depolitizirana;
  • ugovor vesti in civilna služba bi postala pravici;
  • slovenski naborniki bi med prehodom služili v Sloveniji;
  • meje bi varovala policija.

Hkrati je bil cilj radikalen. Dokument je zahteval odpravo vojske in vojaške industrije, takojšnjo ustavitev novih vojaških proizvodnih načrtov, zmanjševanje vojaške porabe, opustitev orožarske trgovine, ukinitev vojaškega sodstva in protiobveščevalnih pristojnosti vojske ter konverzijo objektov in industrije. Ni pravilno iz njega narediti zgolj zmernega reformnega predloga; enako nepravilno pa je petletni prehod opisati kot takojšnjo brezobrambnost.

Nadstrankarska mreža marca 1990

Objavljeni podpisniki niso bili iz ene politične družine:1

Podpis predstavnika ne dokazuje soglasja vsakega člana njegove organizacije. Dokazuje pa, da poznejša delitev na »osamosvojiteljsko obrambo« in »proti osamosvojitvi usmerjeno demilitarizacijo« za marec 1990 ne vzdrži. Janša je tedaj lahko hkrati zagovarjal suverenost, umik JLA in dolgoročno odpravo vojske. Njegova poznejša obrambna politika je sprememba presoje v drugačni institucionalni vlogi in varnostnih okoliščinah; razlagati jo je treba s časovnico, ne z ugibanjem o osebni iskrenosti.

Od civilne pobude do institucij

Hren je leta 2011 objavil najpodrobnejšo kronologijo vmesnega obdobja. Po njegovem spominu so programske usmeritve Demosove vlade 27. junija 1990 napovedale podporo dolgoročnim nevojaškim načinom varnosti, mirovno gibanje je julija predlagalo strokovno telo, jeseni pa je nastala Slovenska mirovna opcija. Predsedstvo naj bi jo obravnavalo 6. novembra, Milan Kučan pa naj bi naslednji dan Peterletu pisal v prid nenasilni razrešitvi.2

Kritična izdaja Viri 18 del te poti neodvisno locira v Arhivu predsednika RS. Uredniška sinteza pravi, da je komisija za mirovno politiko pobudo podprla 24. oktobra, Predsedstvo RS pa načelno; opomba navede zapisnik 20. seje Predsedstva 6. novembra 1990. Ločena opomba identificira arhivski dokument Slovenska mirovna opcija in objavi odlomek o policiji, civilni zaščiti ter nenasilni izkušnji demokratizacije kot podlagah varnosti.3

S tem sta obstoj dokumenta in predsedstvena obravnava potrjena močneje kot zgolj z zasebnim spominom. Niso pa še vse Hrenove vmesne navedbe enako preverjene: manjkajo izvirni julijski dopisi, celotno oktobrsko komisijsko gradivo, celotni novembrski dokument in Kučanovo pismo 7. novembra. Hren je pobudnik, zato je njegov širši opis naveden kot udeleženska rekonstrukcija.

Mirovna možnost je kljub temu dokumentirano prodrla v ustavno razpravo. Občinski predlogi kažejo, da ni ostala samo v Ljubljani:

  • Koper je zahteval ustavno različico s postopno demilitarizacijo;
  • Izola je odpirala razmerje med vojsko, alternativno službo in mirovno usmeritvijo;
  • Nova Gorica, Radlje ob Dravi, Velenje in Brežice kažejo različne lokalne variante in ugovore;
  • koprski dosje sledi tudi razmerju med občinskim mirovnim aktom, dejansko vojno in današnjo polemiko.

Deklaracija za mir februarja 1991

Krajši dokument je javnost spoznala 7. februarja 1991. Predlagal je ustavni člen: »Republika Slovenija je demilitarizirana država.« Prehod bi uredil ustavni zakon. Zahteval je:

  • policijo in obstoječe enote TO za varovanje meja v prehodu;
  • zamrznitev napotitev slovenskih obveznikov v JLA;
  • zaustavitev nadaljnjega oboroževanja v Sloveniji in Jugoslaviji;
  • pogajanja o odhodu JLA;
  • mirovno možnost za jugoslovansko krizo;
  • mirovno vzgojo in ustanove miru.

Njegov izrecni sklep je bil, naj bodo osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi. Besedilo zato ni zavrnilo osamosvojitve. Vendar je bila zahteva po ustavitvi slovenskega nadaljnjega oboroževanja v začetku leta 1991 resen praktičen spor z obrambnim vodstvom. Navajanje prehodne TO popravi karikaturo popolne brezobrambnosti; ne odpravi ugovora, da bi zamrznitev oboroževanja lahko oslabila TO prav tedaj, ko se je nevarnost povečevala.

Med navedenimi snovalci so bili Primož Bulc iz mladih SKD, Željko Cigler in Lev Kreft iz SDP, Hren, Rastko Močnik, Dušan Plut, Mateja Poljanšek, Vika Potočnik, Sodržnik, Mile Šetinc, Školč in Zlobec. Prisotnost mladega krščanskega demokrata ne pomeni uradne podpore SKD, pokaže pa, da avtorski krog ni bil povsem enostranski.1

Deklaracijo so podpisali predsednik predsedstva Milan Kučan ter člani Matjaž Kmecl, Dušan Plut in Ciril Zlobec. Ivan Oman je bil edini član predsedstva, ki je ni. Sočasni Gorenjski glas je 15. februarja objavil poročilo z datelino 8. februar: v prvem dnevu naj bi zbrali skoraj 140 podpisov, med prvimi pa našteje še člana predsedstva SFRJ Janeza Drnovška. Časnik tudi neposredno zapiše, da je demilitarizacija daljši proces in da bi policija ter TO v sedanjem obsegu varovali Slovenijo v prehodu.4

Popolnega primarnega podpisnega lista projekt še nima. Številka »skoraj 140« je sočasna novinarska ocena, ne poimensko preštet seznam. Sestavo republiškega predsedstva in dejstvo, da so podpisali predsednik in trije člani, potrjuje tudi zapisnik z dne 18. februarja.5

Tretja možnost: Socialistična stranka

Tudi razmerje med »levico« in deklaracijo ni bilo enotno. Gorenjski glas je 1. marca povzel memorandum Socialistične stranke Slovenije. Stranka ni podpisala deklaracije; nasprotovala je enostranski razorožitvi in hkrati močnemu slovenskemu vojaškemu kompleksu. Predlagala je strokovno študijo, ustavno ureditev in končni referendum. To je tretja sočasna možnost med takojšnjim obrambnim programom in podpisano deklaracijo, ne zgolj neodločnost.6

Predsedstvo: mir in obrambna dolžnost hkrati

Zapisnik 29. seje Predsedstva Republike Slovenije 18. februarja 1991 je najpomembnejši neposredni popravek poznejših binarnih pripovedi. Na zahtevo obrambnega sekretarja Janeza Janše je predsedstvo obravnavalo vračanje vojaških knjižic in kolektivno zavračanje vojaških dejavnosti. Janša je menil, da je pojav dovolj razširjen, da lahko ogrozi obrambno in varnostno pripravljenost.

Predsedstvo je nato izrecno ločilo:

  1. zavzemanje za demilitarizacijo Slovenije;
  2. izpolnjevanje obrambnih obveznosti po veljavnih predpisih.

Sklenilo je opozoriti javnost in gibanje, da obveznosti ostajajo. Štirje podpisniki deklaracije torej institucionalno niso razglasili razpusta TO ali prenehanja veljavne obrambe. Isto predsedstvo je poveljevalo TO in sodelovalo pri uresničevanju plebiscita. Plut v poznejšem spominu prav zato poudarja, da sta mirovna možnost in obrambna priprava obstajali sočasno.7

Skupščinska odločitev marca 1991

Šestega in sedmega marca je dilema postala konkretna. Skupščina je razpravljala o prenehanju pošiljanja slovenskih nabornikov v JLA in o možnosti njihovega usposabljanja v slovenski TO ter policiji. Liberalni demokrati so svarili, da se skozi izvedbeni zakon ustanavlja slovenska vojska; Demosovi poslanci so poudarjali dolžnost obrambe svobode.

Socialistični delegat Janez Lukač je po uradni jubilejni rekonstrukciji svoj položaj opisal kot precep med plebiscitarno odločitvijo in demilitarizacijo ter sklenil: »Vendar se v tem trenutku opredeljujem za obrambo Slovenije.« Skupščina je 7. marca sprejela rešitev, ki je ustavila obvezno služenje v JLA in okrepila slovensko obrambno usposabljanje.8

Lukačev stavek je zgodovinsko uporabnejši od poznejšega razvrščanja na domoljube in izdajalce. Pokaže, da je lahko isti demokratični akter podpiral mirovni cilj, nato pa zaradi konkretne nevarnosti izbral obrambo. Za neposredno navedbo celotne razprave še manjka magnetogram skupne seje.

Vojni preizkus

Pobuda za trajno demilitarizacijo ni postala državna politika. Oborožena slovenska TO in milica sta se junija 1991 uprli posegu JLA. Kratka vojna, omejene žrtve, vojaški neuspeh JLA in politična pogajanja so omogočili nadzor nad ozemljem ter poznejši odhod armade. To je pozitivno jedro slovenske osamosvojitvene zgodbe in stvaren dokaz, da je bila obrambna priprava v dejanskem razpletu koristna.

Iz tega pa za nazaj ne sledi, da je bil vsak zagovornik demilitarizacije nasprotnik države ali da je želel zmago JLA. Primarni besedili zahtevata suverenost, odhod JLA in samostojno mirovno varnostno politiko. Njuna šibka točka je bila presoja, ali so mednarodna pomoč, pogajanja, policija in prehodna TO v hitro slabšajočem se okolju zadostovali. To je vprašanje varnostne presoje, ne samodejen dokaz izdaje.

Kako se je spomin zožil

Mirovna retrospektiva

Zbornik Mirovnega inštituta iz leta 2011 demilitarizacijo ponovno postavi v zgodovino demokratizacije. Hren jo predstavi kot prezrto realistično alternativo in z zasebnimi dokumenti rekonstruira njen prodor v institucije. Ker je osrednji pobudnik, je njegova pripoved tudi zagovor lastnega projekta. Zbornik vendarle ni enoglasen: Gregor Tomc pobudi očita ideološko nedoločnost in pomanjkanje operativne izdelanosti. To notranjo kritiko je treba ohraniti.9

Jubilejno leto 2021

Trije prikazi iz istega leta pokažejo različne spominske izbire:

  • Uradni dnevni pregled GOV.SI postavi razpravo v kontekst nasilja v Pakracu in povzame dejanski poslanski precep. Njegov okvir je naklonjen obrambni odločitvi, vendar ne skriva dileme.8
  • Delo ohrani nadstrankarski izvor, a Janševo spremembo razloži, češ da je »po službeni dolžnosti pozabil na mirovništvo«. To je duhovita, vendar nedokazana trditev o notranjem motivu. Dokumentirana razlaga so nova državna funkcija, grožnje in drugačna presoja.10
  • Siol naslov To je veleizdaja Slovenije zgradi iz Pučnikove zgodovinske oznake. Članek pravilno poudari pomen TO in nevarnost ustavitve oboroževanja, vendar moralno sodbo spremeni v glavni ključ za vrednotenje celotne pobude. Naslov pove, kako je govoril Pučnik; ne dokazuje, da je »veleizdaja« ustrezna enciklopedična kategorija.11

Pomembna je tudi sprememba Janeza Janše: marca 1990 je podpisal SOVA, februarja 1991 pa je kot obrambni sekretar opozarjal na škodo razširjenega zavračanja vojaških obveznosti. Ta časovnica je lahko dokaz spreminjanja ocene nevarnosti, politične prilagoditve ali obojega. Brez dodatnega dokaza ni mogoče pošteno določiti njegovega notranjega motiva.

Pristranskost je bila vidna že med dogodki

Spominsko zoževanje se ni začelo šele po vojni. Marko Jenšterle je 1. marca 1991 v komentarju Politika in mir deklaracijo ocenil kot potrebno, štirim podpisnikom iz predsedstva pa hkrati pripisal, da mir uporabljajo kot politično orožje proti obrambnemu ministru in da ne ravnajo iz mirovne miselnosti. Za tako določen notranji motiv ni navedel dokaza.6

Komentar je tudi pričakoval, da se JLA verjetno ne bo lotila civilistov ter da bo demilitarizirana država ob napadu najhitreje dobila mednarodno vojaško pomoč. V vojni so umrli tudi civilisti, zavezniška vojska pa Sloveniji ni priskočila na pomoč. Članek zato ohranja pomemben sočasni podatek: del zagovornikov miru ni zanikal nevarnosti, jo je pa presojal z varnostnimi predpostavkami, ki se niso uresničile. Poznejša obrambna odločitev je bila odgovor tudi na to negotovost.

Medijski kandidati

Dosje ima tri lokalno ohranjene, vizualno pregledane raziskovalne kopije in en primarni kandidat brez kopije. Nobena trenutno ni dovoljena za objavo:

  • Siolova fotografija oklepnega vozila pri učnem centru v Pekrah prikazuje poznejšo oboroženo zaostritev, ne nastanka deklaracije;
  • portret Dušana Pluta, ki ga hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije in ga je posnel Tone Stojko, ima na reverju vidno značko Zelenih;
  • Delov portret je v kontekstu članka identificiran kot Marko Hren, vendar iz same podobe ni mogoče določiti dogodka ali datuma;
  • Katedra 1990 vsebuje celostransko geslo »Slovenija – demilitarizirana dežela«, vendar dLibov tehnični izziv ni omogočil zakonitega avtomatskega prenosa slike strani;
  • celotna str. 8 Gorenjskega glasa z dne 15. februarja 1991 vizualno ohranja članek in okvir z deklaracijo;
  • celotna str. 3 z dne 1. marca ohranja Jenšterletov komentar in memorandum socialistov.

Natančni opisi, lokalne poti, kontrolne vsote in pravno stanje so v data/raziskava/demilitarizacija-1989-1991-mediji.csv. Za pojem bi bila zgodovinsko najprimernejša slika izvirnega letaka SOVA ali tiskovne konference 7. februarja 1991; generična vojaška fotografija ne sme nadomestiti manjkajočega dokumenta.

Odprte vrzeli

  • Izvirna pobuda kongresa ZSMS 3. novembra 1989.
  • Izvirni letak SOVA in sočasno poročilo z dne 28. marca 1990.
  • Izvirni vladni in julijski dopisi, gradivo komisije 24. oktobra ter celotni, že arhivsko locirani zapisnik 20. seje Predsedstva in Slovenska mirovna opcija.
  • Popolni podpisni listi Deklaracije za mir.
  • Magnetogram skupne seje skupščine 6. in 7. marca 1991.
  • Primerjava nacionalne mreže z izvirnimi občinskimi akti, zlasti še nenajdenim koprskim aktom jeseni 1990.

Strukturirane trditve so v data/raziskava/demilitarizacija-1989-1991-trditve.csv, akterji pa v data/raziskava/demilitarizacija-1989-1991-akterji.csv.

Sorodno

Viri

Footnotes

  1. Božo Repe (ur.), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II. del, dokumenta 79 in 80, tiskane str. 311–314. ↩ ↩2 ↩3 ↩4

  2. Marko Hren, »Si vis pacem para pacem«, v: Vojna in mir: refleksije dvajsetih let, Mirovni inštitut, 2011, str. 13–34. ↩

  3. Prav tam, uredniška sinteza in opombi 168–169, tiskane str. 310–311; navedena sta »Zapisnik 20. seje predsedstva RS, 6. 11. 1990« in Slovenska mirovna opcija, Arhiv predsednika Republike Slovenije. ↩

  4. S. Saje, »Podpisi za Slovenijo brez vojske«, Gorenjski glas, 15. februar 1991, str. 8. ↩

  5. Prav tam, dokument 69, zapisnik 29. seje Predsedstva Republike Slovenije, 18. februar 1991, tiskani str. 277–278; GOV.SI, 11. februar 2021. ↩

  6. Marko Jenšterle, »Politika in mir« in »Socialisti proti militarizaciji«, Gorenjski glas, 1. marec 1991, str. 3. ↩ ↩2

  7. Dušan Plut, prispevek v Vojna in mir, 2011. ↩

  8. Aleš Maver, »Vendar se v tem trenutku opredeljujem za obrambo Slovenije«, GOV.SI, 6. marec 2021; »Jugoslovanska armada brez Slovencev«, 7. marec 2021. ↩ ↩2

  9. Gregor Tomc, prispevek v Vojna in mir, 2011. ↩

  10. Veso Stojanov, »Rožljanje z orožjem in demilitarizacija«, Delo, 13. februar 2021. ↩

  11. Aleš Žužek, »To je veleizdaja Slovenije«, Siol.net, 5. februar 2021. ↩

Graf povezav

Povratne povezave