Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije
Na plebiscitu 23. decembra 1990 je za samostojno in neodvisno Slovenijo glasovalo 1.289.369 ljudi. To je pomenilo 88,49 % zakonsko upoštevanih glasovalnih upravičencev in je daleč preseglo zahtevano večino vseh upravičencev. Skupščina Republike Slovenije je odločitev slovesno razglasila 26. decembra; od tega dne je tekel šestmesečni rok za sprejem ustavnih in drugih aktov ter ukrepov za prevzem suverenih pravic.
Plebiscit je bil vrhunec demokratične preobrazbe in najširši neposredni mandat za slovensko državnost. Njegov uspeh ni bil samodejen. Stranke koalicije Demos so vprašanje samoodločbe postavile v svoj program, odločitev v Poljčah pa je novembra 1990 odločilno pospešila pot do glasovanja. Končna izvedba je bila vendarle širša: nastala je z medstrankarskim sporazumom, skoraj soglasnim skupščinskim zakonom, delom vlade in predsedstva, volilnih organov, občin, civilne družbe, zamejcev ter nazadnje volivk in volivcev.
Od pobud do zakona
| Datum | Korak | Dokazni pomen |
|---|---|---|
| januar 1990 | Demosova Deklaracija o samoodločbi je plebiscit navedla med pogoji za uresničitev samoodločbe. | Program še ni bil izvedbeni postopek, je pa dokaz zgodnje politične usmeritve. |
| 4. oktober | Viktor Žakelj je v imenu Socialistične stranke v skupščini predlagal plebiscit; predlog ni dobil podpore. | Pobuda kaže, da ideja pred Poljčami ni bila izključno last ene koalicije. |
| 29. oktober | Peter Jambrek je oblikoval neformalno predustavno plebiscitno vprašanje. | Prva različica je izid vezala na razglasitev nove ustave. |
| 9.–10. november | Demosov poslanski klub je v Poljčah sprejel odločitev za decembrski plebiscit. | To je bil odločilen politični pospešek in zaveza vladne koalicije. |
| 14. november | Predstavniki parlamentarnih strank so dosegli načelni dogovor o izvedbi. | Začel se je prehod od koalicijske odločitve k skupnemu državnemu postopku. |
| 13. november–6. december | Ustavna komisija je usklajevala vprašanje, datum, prag in izvedbo. | Razlike niso pomenile nujno nasprotovanja samostojnosti; vplivale so tudi na legitimnost postopka. |
| 6. december | Enajst parlamentarnih strank in skupin je podpisalo sporazum; skupščina je zakon sprejela z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi. | Pravni temelj je bil skoraj soglasen in nadkoalicijski. |
| 23. december | Glasovanje. | Volivci so dali neposredni demokratični mandat. |
| 26. december | France Bučar je odločitev razglasil na skupni seji vseh zborov. | Začel je teči šestmesečni izvedbeni rok. |
Zgodovinopisna rekonstrukcija prvi osnutek končnega medstrankarskega sporazuma pripisuje Spomenki Hribar. Končno besedilo je bilo rezultat pogajanj. Podpisali so ga klub delegatov italijanske in madžarske narodnosti, neodvisni poslanci, Liberalno-demokratska stranka, Liberalna stranka, SDZ, Slovenska kmečka zveza, Slovenski krščanski demokrati, Socialistična stranka Slovenije, Stranka demokratične prenove, Zeleni Slovenije in Socialdemokratska stranka Slovenije.
Deseta točka sporazuma je za razumevanje poznejšega spomina posebej pomembna. Določila je, da plebiscita ne more izvajati ena sama stranka ali koalicija in da si pozitivnega izida ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija. Določba ne zmanjšuje pobudniške in vodstvene vloge Demosa. Nasprotuje pa poznejšemu lastninjenju rezultata, ki so ga sodobniki izrecno opredelili kot skupen dosežek.
Kaj je določal zakon
Vprašanje se je glasilo:
Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?
Odločitev je bila sprejeta samo, če se je zanjo izrekla večina vseh zakonsko upoštevanih upravičencev, ne le večina oddanih ali veljavnih glasov. Zahtevo po tako visokem pragu so v pogajanjih poudarjali opozicija in predsedstvo republike, ker naj bi nedvoumen rezultat okrepil notranjo in mednarodno legitimnost.
Četrti člen zakona ni določal le političnega cilja. Skupščino je zavezoval, da v šestih mesecih od razglasitve:
- sprejme ustavne in druge akte ter ukrepe za prevzem suverenih pravic;
- začne pogajanja o pravnem nasledstvu SFRJ in prihodnjih odnosih;
- drugim republikam ponudi dogovor o institucionalni ali konfederalni povezavi suverenih držav.
Ponudba pogajanj in konfederalne pogodbe ni izničila glasovanja za neodvisno državo. Določala je miren in pravno urejen način razdružitve. Izjava o dobrih namenih, sprejeta ob zakonu, je novo državo povezala z demokracijo, pravno in socialno državo, človekovimi pravicami, varstvom italijanske in madžarske narodne skupnosti, možnostjo državljanstva za stalne prebivalce ter nenasilnim reševanjem sporov.
Uradni izid: odstotek vedno potrebuje imenovalec
Poročilo Republiške volilne komisije loči več množic, ki jih poznejši povzetki pogosto pomešajo:
| Množica | Število | Pojasnilo |
|---|---|---|
| vpisani v imenike | 1.496.860 | osebe v volilnih imenikih |
| glasovali s potrdilom | 2.434 | prišteti začetnemu številu upravičencev |
| začetno število upravičencev | 1.499.294 | 1.496.860 + 2.434 |
| izvzeti po 8. členu | 42.274 | zaradi dela v tujini, služenja vojaškega roka ali vojaških vaj niso mogli glasovati |
| zakonski imenovalec | 1.457.020 | osnova za presojo, ali je bila odločitev sprejeta |
| udeleženci | 1.361.738 | 93,46 % zakonskega imenovalca |
| oddane glasovnice | 1.359.581 | 2.157 udeležencev glasovnice ni oddalo |
| glasovi ZA | 1.289.369 | odločilni pritrdilni glasovi |
| glasovi PROTI | 57.800 | veljavni nikalni odgovori |
| neveljavne glasovnice | 12.412 | niso veljavni odgovori da/ne |
Isto število glasov za zato daje več matematično pravilnih odstotkov:
| Imenovalec | Delež glasov za | Kaj odstotek pove |
|---|---|---|
| zakonsko upoštevani upravičenci, 1.457.020 | 88,49 % | uradna mera uspeha in običajnih »88,5 odstotka« |
| vsi udeleženci, 1.361.738 | 94,69 % | kolikšen delež udeležencev je glasoval za |
| oddane glasovnice, 1.359.581 | 94,84 % | kolikšen delež oddanih glasovnic je bil pritrdilen |
| veljavna odgovora da/ne, 1.347.169 | 95,71 % | razmerje med veljavnimi pritrdilnimi in nikalnimi glasovi |
| začetno število upravičencev, 1.499.294 | 86,00 % | delež pred zakonsko določenim izvzetjem |
Trditev, da je bilo »okoli 95 % tistih, ki so glasovali, za«, je kot zaokrožen povzetek razumna, vendar ni enaka uradnim 88,5 %. Brez imenovalca bralec ne more vedeti, ali gre za udeležence, oddane glasovnice ali samo veljavna odgovora.
Neuradni in končni seštevek
Delo je 24. decembra jasno označilo prvi seštevek kot neuraden: 1.359.901 udeležencev, 1.288.044 glasov za, 93,2 % udeležbe in 88,2 % glasov za glede na tedaj uporabljeni imenovalec. Končno poročilo RVK je spremenilo absolutne vrednosti in zaokrožena deleža na 93,5 % ter 88,5 %.
Božo Repe je v uredniški sintezi zbirke Viri 18 leta 2003 brez oznake neuradnosti ohranil 93,2 in 88,2 %, nato pa zapisal, da je »od teh« 88,2 % glasovalo za. To je dvojna napaka: prevzame nadomeščeni nočni seštevek in delež vseh upravičencev slovnično pripne udeležencem. Med udeleženci je bilo za 94,69 %. Primer je zabeležen tudi v indeksu preverjenih napak.
Izvedba po vsej Sloveniji
Zakon je izvedbo zaupal obstoječim volilnim organom po pravilih skupščinskih volitev. Krajevni organi so pripravljali imenike in glasovalna mesta, Republiška volilna komisija pa je ugotovila in objavila izid. Tako je bila lokalna upravna infrastruktura, ki jo kaže tudi zemljevid občinskih skupščin iz leta 1990, sestavni del državotvornega postopka.
Republiški sekretariat za informiranje je pod vodstvom Staneta Staniča usklajeval javno kampanjo. Jure Apih in Futura sta pripravila prepoznavno likovno zasnovo, uporabljeno na plakatih, časopisnih oglasih, televizijskih in radijskih spotih, obešankah, priponkah in drugih predmetih. Arhivski katalog dokumentira tudi skupne obiske politikov različnih strank po slovenskih krajih.
Mobilizacija ni bila omejena na stranke. Ohranjeni arhivski opisi kažejo pisma in izjave Društva slovenskih pisateljev, študentske vlade, delavcev UTOK Kamnik, upokojencev, španskih borcev, mariborskih Jugoslovanov in drugih skupin. Slovenci v Italiji so kljub predhodnim razlikam javno podprli glasovanje in nagovorili italijanske oblasti. Celotno poimensko in krajevno mrežo kampanje bo mogoče dopolniti iz fonda SI AS 2057; pregledani katalog za zdaj dokazuje obstoj in vrsto gradiva, ne vseh posameznih vsebin.
Jubilejni katalog Arhiva Republike Slovenije v slovenskem besedilu navede 4.143 glasovalnih mest, angleški prevod na isti strani pa 4.134. Ker uradno poročilo RVK tega seštevka ne vsebuje, wiki nobene različice ne razglaša za dokončno.
Poznejši spomin in razdeljevanje zaslug
Pozitivno vrednotenje plebiscita kot velikega demokratičnega in državotvornega dosežka je skladno z njegovim izidom in posledicami. Kritično vprašanje ni, ali je bil dosežek pozitiven, temveč ali poznejša pripoved ohrani njegovo dokumentirano večinstitucionalno avtorstvo.
Geslo E-enciklopedije o Poljčah Demosovi odločitvi pripiše neprekinjeno protidejstveno verigo: brez nje naj ne bi bilo plebiscita, osamosvojitve, obrambnih priprav, vojaške zmage, Brionskega sporazuma, odhoda JLA ali priznanja. Poljče so bile res odločilen pospešek. Toda trditev, da brez tega posameznega koraka ne bi bila mogoča nobena poznejša pot, ni dokazljiva in izpušča Žakljevo predhodno pobudo, predsednikovo sklicevanje strank, skupščinsko zakonodajo, pogajanja in volilno odločitev.
Drugo geslo E-enciklopedije opoziciji pripiše, da si ni upala nasprotovati zaradi javnega razpoloženja ter je zato skušala plebiscit zavleči, zmehčati in relativizirati. Dokumenti potrjujejo spore o datumu, pragu, vprašanju in izvedbi, ne pa notranjega motiva celotnih strank. Nasprotovanje prvotnemu časovnemu načrtu zato ni samo po sebi dokaz nasprotovanja neodvisnosti; visok prag je končnemu izidu dal izjemno legitimnost.
Tudi sedanja državna pregledna stran postopek skrči v stavek, da je Demos sestavil vlado, ki je nato izvedla plebiscit. Formulacija pravilno zajame ključno izvršilno vlogo vlade, izpusti pa skupščino, predsedstvo, opozicijo, volilne organe, občine in izrecno zavezo, da si izida ne bo lastila ena koalicija. Podrobna analiza je v indeksu interpretativnih mest.
Najbolj uravnotežen sklep je zato pozitiven in pluralen: Demos je dal odločilno politično pobudo in prevzel vodilno odgovornost, druge parlamentarne sestavine so sooblikovale legitimni prag in sporazum, državne in lokalne institucije so glasovanje izvedle, rezultat pa pripada volivkam in volivcem, ki so mandat dali.
Medijski predmeti
Raziskovalni arhiv vsebuje vizualno pregledane kandidate, ki zaradi neurejenih pravic niso vstavljeni v wiki:
- kampanjski plakat z več prepletenimi rokami različnih velikosti in sloganom »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«; katalog zasnovo pripisuje Juretu Apihu in Futuri;
- črno-belo fotografijo starejše volivke v ruti in plašču, ki s torbico hodi mimo velikih fotografij rok ter kampanjskih trakov; katalog jo uvršča v razdelek o dnevu plebiscita in stran pripisuje Tonetu Stojku;
- načrta javne kampanje ter več fotografij glasovanja in civilnodružbenih odzivov, pri katerih avtomatski izvlek iz PDF-ja ni ohranil dovolj zanesljive povezave med posamezno podobo in avtorskim napisom.
Vidno vsebino, izvorno identifikacijo in pravni status ločuje data/raziskava/plebiscit-mediji.csv. Navedba avtorja ali ustanove je provenienca, ne dovoljenje za objavo.
Povezano
- Milan Kučan
- Jože Pučnik
- Lojze Peterle
- Tine Hribar
- Majniška deklaracija
- Temeljna listina Slovenije 1989
- Spomin na osamosvojitev po tridesetih letih
- Volitve 1990 - institucionalni okvir
Viri
Primarni in sočasni
- Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS 44/1990.
- Posebna številka skupščinskega Poročevalca, 11. december 1990: zakon, Izjava o dobrih namenih, medstrankarski sporazum in razprave.
- Poročilo Republiške volilne komisije in slovesna razglasitev, Poročevalec, 7. januar 1991.
- Uradna objava poročila RVK, Uradni list RS 2/1991, objava 88.
- Delo, 24. december 1990, neuradni nočni seštevek.
- Delo, 27. december 1990, končni seštevek po razglasitvi.
Zgodovinopisje, arhivski katalog in poznejši spomin
- Božo Repe (ur.), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II. del, Viri 18, 2003, tiskane str. 228–245.
- Arhiv Republike Slovenije, Slovenci, stopimo skupaj! Plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenijo, 2010.
- SURS, retrospektivna tabela plebiscita.
- E-enciklopedija: Poljče, 9. november 1990.
- E-enciklopedija: Slovenska javnost in politika o plebiscitni odločitvi.
- GOV.SI: Zgodovina Slovenije, sodobni državni pregled.