Temeljna listina Slovenije 1989

Temeljna listina Slovenije 1989 je kompromisna politična izjava, ki jo je Republiška konferenca SZDL sprejela na 5. seji 27. junija 1989. Nastala je iz koordinacije uradnih političnih organizacij, novih zvez in civilnodružbenih skupin, ki se je začela marca 1989. Ni bila le poznejši »odgovor oblasti« na Majniško deklaracijo, čeprav je med dokumentoma po 8. maju nastala jasna politična konkurenca.

Kaj je zahtevala

Končna različica je zahtevala demokratično državo suverenega slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije. Izrecno je navedla Slovence, Italijane, Madžare in druge državljane ter človekove pravice, državljanske svoboščine, politični pluralizem, demokratične volitve, enakopravnost manjšin, samostojnost civilne družbe in povezanost z Evropo.

Druga točka ni brezpogojno potrjevala obstoječe federacije. Določila je življenje samo v taki Jugoslaviji, ki bi zagotavljala suverenost, trajno pravico narodov do samoodločbe, enakopravnost, varstvo različnosti in urejanje pomembnih skupnih zadev po soglasju. Hkrati je ohranila pogoj »samo v takem samoupravnem socializmu«, kar je bila ena ključnih razlik od Majniške deklaracije.

Tretja točka je zavrnila skupnost brez spoštovanja ustave, zakonov, človekovih in narodnostnih pravic ter skupnost političnega monopola, nacionalne nadvlade, izkoriščanja in vsiljenih oblik življenja.

Nastajanje

Šesti osnutek z dne 29. maja so pripravili Peter Bekeš, Miloš Mikeln, Ivan Oman, Dimitrij Rupel in Anton Stres. Ta sestava sama pokaže, da dokumenta ni mogoče pripisati samo enemu političnemu bloku.

Na sestanku koordinacije 22. junija je potekal vsebinski spor o narodu in državljanu kot nosilcih suverenosti. Predstavniki podpisnic Majniške deklaracije so vztrajali pri suverenosti slovenskega naroda, drugi so hoteli izrecno vključiti državljana. Končna redakcija je vključila oboje. Na zahtevo sindikalnega dela je ostala tudi »vladavina dela«, v drugi točki pa samoupravni socializem.

Razmerje do Majniške deklaracije

Majniška deklaracija je bila krajša in politično ostrejša: najprej je postavila suvereno slovensko državo, prihodnje povezave prepustila njeni odločitvi in ni omenjala socializma. Temeljna listina je bila bolj kompromisna, podrobneje je varovala državljane in manjšine ter dopuščala pogojno preoblikovano Jugoslavijo in socializem.

Sočasni udeleženci odnosa niso razumeli samo kot izključevanje. Veno Taufer je 22. junija Majniško označil za boljšo, vendar je podprl tudi pripravo Temeljne listine. Društvo slovenskih pisateljev je podpis obeh utemeljilo kot stopnjevanje podobne volje po svobodni osebi ter demokratični in suvereni državi naroda.

Podrobna primerjava, vključno s poznejšimi poenostavitvami, je na strani Majniška deklaracija 1989.

Medijska predmeta

Raziskovalni arhiv hrani dve pregledani reprodukciji končnega lista. Besedilo se ujema s kritično objavo dokumenta 39; priponka 3572 je vsebinski dvojnik priponke 4252, ne dodatna različica besedila.

Vir: E-enciklopedija, WordPress priponka 4252. Lokalna raziskovalna kopija: data/viri/mediji/4252-temeljna-listina-slovenije-1989.jpg. Stanje pravic v katalogu: zahteva pisno dovoljenje; predmet ostaja v evidenci za avtorskopravno presojo.

Vir: E-enciklopedija, WordPress priponka 3572. Lokalna raziskovalna kopija: data/viri/mediji/3572-temeljna-listina.jpg. Stanje pravic v katalogu: zahteva pisno dovoljenje; predmet ostaja v evidenci za avtorskopravno presojo.

Vizualni opis, izvorna identifikacija in pravni status sta vrstično zapisana v data/raziskava/majniska-deklaracija-mediji.csv ter v data/raziskava/katalog-medijev.csv.

Viri

• Božo Repe (ur.), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, I. del: Opozicija in oblast, dokumenti 35–39, tiskane str. 199–203.
• dLib: Temeljna listina Slovenije 1989, Naša skupnost, 1989, št. 5/6.
• Rosvita Pesek, »Ko opozicija prevzame pobudo, komunisti pa izgubijo oblast (1987–1990)«, Prispevki za novejšo zgodovino 51/1 (2011), članek str. 329–352, zlasti revijalne str. 337–341 (PDF str. 9–13).