Slovenska pomlad

Veno Taufer

5 min. branja

Veno Taufer

Oseba je navedena v vhodnem geslovniku oseb portala Slovenska pomlad.

Pesnik, urednik in civilnodružbeni akter

Veno Taufer (19. februar 1933–20. maj 2023) je bil pesnik, dramatik, prevajalec, urednik in civilnodružbeni akter. Prve pesmi je objavil leta 1956, v letih 1957–1958 pa je urejal leposlovni del Revije 57. Ob policijski zaplembi njene dvojne številke jeseni 1958 sta z Vitalom Klabusom zavrnila umik spornih besedil; Taufer, Klabus in Taras Kermauner so bili nato vsak obsojeni na deset dni zapora. Portalni življenjepis to represivno epizodo izpusti, čeprav je bolje arhivsko podprta od več splošnih vrednostnih oznak na isti strani.

Leta 1960 je diplomiral iz svetovne oziroma primerjalne književnosti in literarne teorije. Bil je član uredniškega odbora Perspektiv in poslovodeči upravnik Odra 57. Od septembra 1966 do avgusta 1969 je delal v jugoslovanski sekciji BBC v Londonu, novembra 1969 pa se je vrnil v kulturno uredništvo RTV Ljubljana. To je dokumentirano mednarodno delovno obdobje, ne dokaz politične emigracije. Njegova zbirka Prigode je izšla leta 1973, nagrado Prešernovega sklada pa je prejel leta 1974; univerzitetna enciklopedija pri tej nagradi napačno navaja leto 1975.

Med šestdesetimi podpisniki pobude za novo revijo je bil 10. junija 1980, ni pa bil eden od šestih podpisnikov spremnega pisma. V okviru Društva slovenskih pisateljev je leta 1985 vodil Komisijo za zaščito mišljenja in pisanja. Viri začetek komisije postavljajo v 1984 ali 1985 in navajajo nasprotujoče si razpone njegovega tajništva DSP; brez zapisnikov društva natančnejši funkcijski interval ni varen. Portalno članstvo v uredništvu Problemov prav tako ostaja odprto, saj objavljanje v reviji še ni dokaz članstva v njenem kolofonu.

Geneza Vilenice ni delo enega človeka ali enega dne. Aleksander Peršolja je po poznejšem pričevanju leta 1985 predlagal razširitev kraškega literarnega večera, Taufer pa srednjeevropski namesto zgolj alpsko-jadranskega okvira. Prvi festival in nagrada sta bila leta 1986. Poznejši institucionalni spomin Tauferja imenuje ustanovni predsednik, ki je festival vodil do 1998. Izrazi pobudnik, snovalec, ustanovitelj, predsednik in portalni »ustanovni direktor« zato niso zamenljivi; leto 1985 označuje pripravo, ne prve festivalske izvedbe.

V prvotni ustavni komisiji DSP je bil eden od petih članov društva, pozneje pa eden od dvanajstih redaktorjev Tez za ustavo Republike Slovenije. Objavljeni primarni dokument ne omogoča pripisa posameznih členov Tauferju. Med afero JBTZ ga dopis z dne 17. junija 1988 imenuje v petčlansko delegacijo Odbora za obisk skupščine, program zborovanja 21. junija pa kot pesnika in nastopajočega. To sta konkretni vlogi, ne dokaz, da je osebno organiziral vse protestne literarne večere.

Na ustanovni skupščini SDZ 11. januarja 1989 je bil izvoljen v izvršni odbor; formalni seznam vodstva Demosa ga ne navaja. Zapisnik sestanka 3. marca ohranja njegovo zahtevo po takojšnjem sklicu skupščine, slovenskem političnem programu in pospešitvi nove ustave. 16. maja je po istem korpusu poudaril, da Majniška deklaracija ne pomeni nujno zavrnitve skupnega življenja v Jugoslaviji, ampak zahtevo, da mora biti to življenje dobro. 22. junija je Majniško označil za boljšo, vendar podpisa Temeljne listine ni imel za njeno razvrednotenje; predlagal je tudi razpravo o slovenski tiskovni agenciji. Ta sočasna stališča pokažejo razvoj in pogajalski jezik, ki ga poznejše binarne oznake izbrišejo.

Pesek in Žerdin ga v poznejših rekonstrukcijah uvrščata v jedro pripravljavcev Majniške deklaracije, vendar se seznami sodelujočih in pomen pojmov avtor, soustvarjalec ter navzoči razlikujejo. Brez delovnih osnutkov mu ni mogoče pripisati posamezne formulacije. Skupščina RS ga je 28. septembra 1990 izvolila v Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poznejši državni in festivalski nekrologi njegove ustvarjalne, civilnodružbene in osamosvojitvene vloge povezujejo v spominsko celoto; to je pomembna recepcijska plast, ne nadomestek za datirana dejanja. Celoten register trditev ohranja tudi odprte meje.

Portret in protestna prizora

Črno-beli portret brkatega moškega ob naslonjalu stola

Črno-beli pokončni portret prikazuje brkatega moškega v puloverju, ki z desno roko sloni na naslonjalu stola; spodnji desni del prekriva velik muzejski vodni žig. Izvorni napis osebo identificira kot Vena Tauferja, posnetek datira na 3. marec 1983 v Ljubljani ter ga pripiše Janezu Bogataju in hrambi MNZS. Vir: portalna priponka 3719; lokalna raziskovalna kopija data/viri/mediji/3719-jb-8350_60_ob.jpg; stanje pravic: zahteva pisno dovoljenje.

Štirje moški na prostem ob delu protestnega napisa

Na črno-beli fotografiji so štirje moški na prostem ob stavbi, v ozadju pa grajski hrib in del protestnega napisa. Izvorni napis prizor umešča na zborovanje v podporo četverici 21. junija 1988 ter skupino identificira kot Rudija Šeliga, Vena Tauferja, Draga Jančarja in Daneta Zajca, vendar imen ne preslika na položaje. Foto Tone Stojko, hrani MNZS. Vir: portalna priponka 3881; lokalna kopija data/viri/mediji/3881-1988_21_6_aab.jpg; stanje pravic: zahteva pisno dovoljenje.

Protest pred stavbo z dvignjeno roko, zastavo in transparenti

Črno-beli prizor protesta prikazuje moškega z dvema dvignjenima prstoma, ljudi, jugoslovansko zastavo, cvetje in transparente. Izvorni napis ga datira na šesti dan sojenja četverici, 26. julija 1988, ter v ospredju identificira Rudija Šeliga levo in Vena Tauferja. Foto Tone Stojko, hrani MNZS. Posnetek po napisu potrjuje navzočnost, ne organizacijske funkcije. Vir: portalna priponka 3937; lokalna kopija data/viri/mediji/3937-1988_26_7_ai.jpg; stanje pravic: zahteva pisno dovoljenje.

Opis, lokalna pot, izvor in stanje pravic so v data/raziskava/taufer-1933-2023-mediji.csv.

Povezani dogodki

Viri

Graf povezav

Povratne povezave