Slovenska pomlad

Spomin na osamosvojitev po tridesetih letih

5 min. branja

Spomin na osamosvojitev po tridesetih letih

Poznejše nezadovoljstvo s kakovostjo tranzicije, političnimi elitami ali razmerami v samostojni državi ni isto vprašanje kot zgodovinska presoja demokratizacije in osamosvojitve. Proces je odpravil monopol enopartijske oblasti, uvedel večstrankarske volitve, dobil izredno močno plebiscitno legitimnost in vzpostavil samostojno državo. Kritika poznejšega razvoja teh dosežkov ne sme neopazno spreminjati v njihov nasprotni pomen; pozitivna ocena osamosvojitve pa ne odpravlja potrebe po raziskavi sočasnih pomislekov, konfliktov in neenakega prispevka posameznih akterjev.

Dve konkurenčni pripovedi o tranziciji

Alenka Puhar je tematsko številko revije Dileme leta 2021 uvedla s kontrastom med zunanjimi ocenami uspeha in domačim razočaranjem. Povzela je oceno Jacquesa Rupnika, da so srednje- in vzhodnoevropske države po padcu komunizma doživele izjemno uspešno obdobje modernizacije in približevanja Zahodu. Nato je opisala dve nasprotni domači razlagi:

  • opozorila, da država drsi proti novi diktaturi oziroma fašizmu;
  • prepričanje, da jo še vedno odločilno obvladujejo kontinuiteta, »globoka država« in omrežja nekdanje oblasti.

Puhar ne razglasi ene od teh političnih pripovedi za celotno zgodovinsko resnico. Tematsko številko utemelji s potrebo po virih in metodološko neobremenjenem pogledu, ki bi presegel manihejsko razmerje do preteklosti. Za ta wiki je to uporabno uredniško merilo: ločiti je treba dosežek demokratične osamosvojitve od sporov o uspešnosti poznejše države, nato pa za vsak spor preveriti konkretna dejanja in vire.

Zamejski primer: spomin, preverjen s sočasnim tiskom

Spominski zapis Iva Jevnikarja omogoča rekonstrukcijo spreminjanja stališč med Slovenci v Italiji. Avtor je bil deželni tajnik Slovenske skupnosti (SSk) in sam opozarja, da uporablja lastne zapiske, ki so lahko nepopolni in subjektivni. Njegov fazni model je bil zato preverjen ob Novem listu iz leta 1988, Primorskem dnevniku iz decembra 1990 in junija–julija 1991 ter strokovni študiji Sama Kristena iz leta 2007.

ČasKaj potrjujejo sočasni viriOmejitev ali popravek poznejšega spomina
junij–oktober 19887. junija so Damjan Terpin, Peter Gerdol in Mitja Terčon ob Jevnikarjevem spremstvu protestirali pri konzulu zaradi aretacij Janše, Tasiča in Borštnerja. 22. oktobra je David Slobec Igorju Bavčarju izročil več kot tisoč podpisov podpore Odboru.Viri potrjujejo zgodnjo, poimensko dejavnost SSk in omenjajo tudi protest mladine SKGZ. Ne merijo pa, kolikšen delež celotne skupnosti je podpiral demokratizacijo; »manjšina v manjšini« ostaja udeleženska posplošitev.
december 1990Poročilo o srečanju 17. decembra pravi, da so predstavniki »večinoma« izrazili podporo. Poročilo o zborovanju 20. decembra izrecno priznava, da so bila gledanja sestavin na plebiscit in demokratizacijo »delno različna«, skupni dokument pa so sprejeli s ploskanjem.Jevnikar srečanje dvakrat postavi v Kobdilj, sočasni časopis pa v Kobjeglavo. »S ploskanjem« v spominu postane »z aklamacijo«: to ni vsebinsko nasprotje, vendar okrepi vtis formalnega soglasja.
28. junij–julij 1991Marij Čuk je dan po napadu zapisal, da je ta potrdil smisel neodvisnosti, obenem pa odkrito omenil prejšnje zamejske dvome. Sedem sestavin je 28. junija skupaj zahtevalo konec agresije in priznanje Slovenije; sledili so manifestacije v Trstu, Gorici in Doberdobu, krizni štab, finančna pomoč ter diplomatski pozivi.Sočasni viri močno potrjujejo hitro akcijsko poenotenje po napadu. Poročilo iz Doberdoba pravi, da so se delitve umaknile v ozadje, ne da so ideološko izginile.
julij 1991–januar 1992Skupna izjava slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem je 14. julija obsodila agresijo in pozvala države bivanja k spoštovanju slovenske neodvisnosti. Zamejske mreže so nadaljevale lobiranje do italijanskega priznanja 15. januarja 1992.Strokovna študija potrjuje prispevek teh mrež, ne pa trditve, da so same povzročile priznanje. Enotnost leta 1991 se ne sme prenašati nazaj na leto 1988.

Kaj ta primer dodaja obstoječi enciklopediji

E-enciklopedija dobro evidentira osrednje slovenske dogodke, vendar ta raziskava doda slabo vidno čezmejno raven: poimensko zgodnjo mladinsko mrežo, šest sestavin Enotne delegacije, skupne italijansko-slovenske pobude, krizni štab, pomoč in diplomatske akcije. Splošno trditev o zamejski podpori je mogoče nadomestiti z dokazanim zaporedjem zgodnja manjšinska aktivnost → nepopolno predplebiscitno soglasje → hitro akcijsko poenotenje po napadu → večkanalna kampanja za priznanje.

Jevnikarjev model je torej v jedru potrjen, ne ovržen. Največja dodana vrednost so poimenski akterji in konkretne organizacijske poti. Najpomembnejša metodološka ugotovitev pa je, da javna enotnost v krizi ni isto kot popolna enakost prejšnjih stališč.

Medijski kandidat (neobjavljen)

Stran GOV.SI uporablja fotografijo skupine zamejskih Slovencev v ljudskih nošah na slovesnosti na prostem v Bazovici. Na posnetku je v prvi vrsti šest odraslih v nošah, za njimi pa množica, zastave, ozvočenje in drevesa. Vir avtorstvo označi le z »Wikipedia«, ime datoteke pa omenja Viator slovenicus; izvorna datotečna stran in licenca nista bila razrešena. Metapodatki lokalne kopije vsebujejo datum 12. september 2010, zato fotografija ponazarja zamejsko skupnost, ne dokumentira dogodkov med letoma 1988 in 1992. Do preveritve licence ni vstavljena v wiki.

Sorodne strani

Viri

Graf povezav

Povratne povezave