France Tomšič

France Tomšič (2. avgust 1937, Šmarca pri Kamniku–25. marec 2010, Kamnik) je bil strojni inženir, sindikalni organizator in politik. Kot predsednik stavkovnega odbora v Litostrojski stavki je postal eden zgodnjih javnih nosilcev delavskega in političnega pluralizma v Sloveniji. Bil je prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije in pozneje voditelj konfederacije Neodvisnost.

Pot do Litostroja

Po strokovnem izobraževanju in delu je med letoma 1966 in 1976 živel v Zvezni republiki Nemčiji, nato pa se zaposlil v Litostroju. Izkušnja zahodnonemškega sindikalnega in socialdemokratskega okolja je vplivala na njegove poznejše predloge. Leta 1986 je sodeloval tudi pri protestu zaradi odvzema zemljišč v domačem okolju.

Stavka in politična pobuda

Delavci so ga 9. decembra 1987 izvolili za predsednika 17-členskega stavkovnega odbora. Odbor je nastal iz kolektivne spontane prekinitve dela; njegove prvotne zahteve so bile plačne, vodstvene in sindikalne, ne pa strankarske.

Na zaključnem zboru 15. decembra je Tomšič enostrankarski sistem označil za vzrok krize ter predlagal iniciativni odbor socialdemokratske politične zveze in Franceta Bučarja za predsednika. Njegovi poznejši spomini govorijo o sprejemu z aklamacijo, sočasni časopisni ponatis pa beleži ugovore in ne daje jasnega izida glasovanja. Zanesljivo je dokumentirana javna pobuda, ne pa formalna decembrska ustanovitev stranke.

Ta razlika ne zmanjšuje Tomšičeve vloge. Pokaže pa, da njegovega političnega programa ni mogoče samodejno pripisati vsem stavkajočim. Namestnik odbora Tone Gerkšič je imel na primer ključno vlogo pri sprejemu kompromisa in vrnitvi na delo.

Od pobude do stranke in sindikata

Sočasno glasilo razkrije vmesne stopnje. Stavkovni odbor je 17. februarja 1988 prenesel obveznosti na izvoljeno sindikalno konferenco in prenehal delovati. Na skupnem zboru 8. aprila je Tomšič zahteval bolj temeljito poslovno sanacijo, predlagal nov zbor 10. oktobra ter govoril o politični demokraciji in ustavi. Vasja Kreft in Jože Šlander sta nasprotovala uporabi tovarniškega zbora kot političnega zborovanja. To ni bilo izginotje pluralne pobude, ampak vidna ločitev njene politične in tovarniško-sindikalne poti.

Objavo »Nova politična organizacija« v Mladini 9. decembra 1988 so podpisali Tomšič, Gorazd Drevenšek in Andrej Magajna. Sami so zapisali, da je predlog iz leta 1987 do tedaj ostal neuresničen. To je najzgodnejši pregledani poimenski dokaz delujočega političnega iniciativnega odbora in pomemben popravek poznejši neprekinjeni genealogiji.

Socialdemokratska zveza Slovenije je bila formalno ustanovljena 16. februarja 1989, Tomšič pa je postal njen prvi predsednik. Vodstvo je novembra 1989 prevzel Jože Pučnik. Tomšič je bil leta 1990 izvoljen v družbenopolitični zbor slovenske skupščine.

KNSS Neodvisnost je imela ustanovni kongres 30. marca 1990; sočasni časopis jo imenuje Zveza neodvisnih sindikatov Slovenije (ZNSS). Tomšič je vodil pripravljalni koordinacijski odbor in zvezo v prvih letih. Ni bila ista organizacija kot Neodvisni sindikati Slovenije Rastka Plohla. Delavska enotnost na isti strani dokumentira ločen ptujski ustanovni zbor prav tako 30. marca; jeseni 1990 sta organizaciji ustavni komisiji predložili ločene pripombe, uradni kolektivni akt leta 1993 pa ju navaja kot ločeni podpisnici.

Pripravljalni sestanek 10. marca potrjuje neposreden stik in poskus povezovanja obeh pobud, obenem pa dokumentira spor: Tomšič je vztrajal pri kongresu pred kongresom prenovljene stare zveze, Plohl pa pri mandatih, programu in dogovoru o združitvi. Plohl je leta 2009 dodatno trdil, da se je Tomšič decembra 1988 včlanil v ptujski sindikat. Članska izjava ali Tomšičeva potrditev ni najdena. Trditev je zato pomembna sled o zgodnejšem povezovanju, ne potrjeno dejstvo ali dokaz pravne kontinuitete. Leta 1992 je Tomšič kandidiral za predsednika republike. Politična zveza, tovarniški Sindikat Litostroj in sindikalni centrali so bili povezani z demokratizacijo delavskega organiziranja, vendar organizacijsko niso bili eno telo.

Mesto v spominu

Tomšičeva pripoved je osrednji udeleženski vir, ne neodvisni zapis. Poznejša strankarska zgodovina ga upravičeno postavlja med pionirje političnega pluralizma, vendar pogosto združi stavko, iniciativni odbor, SDZS in sodobno SDS v eno neprekinjeno ustanovno dejanje. Del delavskega spomina nasprotno poudarja plače in politično prisvojitev stavke. Obe perspektivi sta zgodovinski podatek; sočasni dokumenti omogočajo razločitev individualne pobude, kolektivnih zahtev in poznejše organizacijske kontinuitete.

Medijsko gradivo

• Medij 3567: Tomšič z megafonom pred zaprtimi vrati Skupščine SRS, obdan z delavci, 9. decembra 1987; fotograf Tone Stojko, hrani MNZS.
• Medij 3392: poznejši portret Tomšiča z značko vrtnice SDZS na suknjiču.

Raziskovalni kopiji sta vizualno pregledani, vendar zaradi neurejenih pravic nista objavljeni.

Viri

• Arhiv RS: »France Tomšič in litostrojska stavka«, z reprodukcijo zapisnika, SI AS 2124, šk. 1.
• Litostroj, december 1987, str. 2–4.
• Litostroj, januar 1988.
• Litostroj, april 1988, str. 2.
• Litostroj, december 1988, str. 2.
• Naša luč, februar 1989, str. 7.
• France Tomšič, »Od stavke v Litostroju do demokratične države«, 2002, str. 462.
• Delavska enotnost, 16. marec 1990, str. 8.
• Delavska enotnost, 5. april 1990, str. 16–17.
• Božo Repe, Slovenci v osemdesetih letih.
• Jurij Hadalin, »Kaj bi rekel Henrik Tuma?«.
• E-enciklopedija: France Tomšič.
• Uradni list RS 11/1993, str. 468.
• Intervju z Rastkom Plohlom, Štajerski tednik, 23. januar 2009, udeleženski vir.