Zbor za ustavo (1989)
Zbor za ustavo je bil skupni forum ideološko različnih opozicijskih, mladinskih in civilnodružbenih organizacij za vplivanje na slovenski ustavodajni proces pred prvimi demokratičnimi volitvami. Ustanovni zbor se je sestal 23. februarja 1989 v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani.
Podpisniki vabila
Vabilo z dne 12. februarja so po dokumentarni rekonstrukciji podpisali:
- Rudi Šeligo za Društvo slovenskih pisateljev;
- Jožef Školč za ZSMS;
- Gorazd Drevenšek za Univerzitetno konferenco ZSMS;
- Igor Bavčar za Odbor za varstvo človekovih pravic;
- Ivan Oman za Kmečko zvezo;
- France Tomšič za SDZS;
- Dimitrij Rupel za SDZ.
Seznam je pomemben za razločevanje ustanoviteljev, poznejših sodelujočih organizacij in posameznih udeležencev. NSS Ptuj je leta 1991 javno trdil, da je bil član Zbora od začetka, vendar med podpisniki vabila ni naveden. Zato je mogoče govoriti o zatrjevanem zgodnjem sodelovanju, ne še o dokazanem podpisniškem soustanoviteljstvu.
Dvojna ustavna pot
Zbor je deloval na dveh ravneh: predlagal je spremembe še veljavne republiške ustave ter pripravljal celovitejši osnutek nove ustave. Marca 1990 je sprejel delovni osnutek, ki se ga je prijelo ime »Demosova ustava«, čeprav Zbor ni bil isto kot Demos in je vključeval tudi ZSMS.
Strokovno skupino za marčevski osnutek so sestavljali Tine Hribar, Jože Mencinger, Ivan Svetlik, Janez Šmidovnik in Boris Gaberščik; delo sta koordinirala France Bučar in Peter Jambrek, sodeloval je tudi Anton Perenič. Tako je mogoče ločiti podpisnike ustanovnega vabila, člane foruma, pripravljavce besedila, koordinatorja in Demos kot političnega prevzemnika osnutka.
Končna Ustava Republike Slovenije iz decembra 1991 ni preprosto preimenovani osnutek Zbora. Po volitvah je ustavodajno delo vodila skupščinska komisija, sledili so javna razprava, strokovno delo in politično usklajevanje. Zbor je bil pomemben vir idej in organizacijskega pritiska, ne edini avtor končnega besedila.
Pomen za demokratični prehod
Zbor je pred volitvami omogočil javno sodelovanje organizacij, ki niso imele zastopstva v stari skupščini. Prav njegova ideološka širina je pomembna: ustavne zahteve po političnem pluralizmu, pravicah in slovenski suverenosti niso bile last ene poznejše stranke. To ne zmanjšuje Demosove vloge pri prevzemu oblasti in osamosvojitvi, ampak pojasni širše civilnodružbeno zaledje demokratičnega prehoda.
Viri
- E-enciklopedija: »Zbor za ustavo (1989)«, Peter Jambrek, z navedbo podpisnikov in dokumentov.
- E-enciklopedija: »Ustava Demosa in Zbora za ustavo«.
- NSS: »Nova slovenska ustava«, Tednik, 24. januar 1991, str. 2, sočasna samopredstavitev organizacije.
- Spletna zbirka »Nastajanje ustave«, pregled različnih osnutkov in skupščinskega postopka.
- Primerjalni ustavni dosje, z dokumentirano sestavo skupin, besedilnimi stopnjami in poznejšim spominom na avtorstvo.