Slovenska pomlad

Izvedba plebiscitne odločitve, januar–junij 1991

9 min. branja

Izvedba plebiscitne odločitve, januar–junij 1991

Šest mesecev med razglasitvijo plebiscitnega izida 26. decembra 1990 in sprejemom osamosvojitvenih aktov 25. junija 1991 ni bilo prazno čakanje na »dan D«. Skupščina, Izvršni svet oziroma vlada, predsedstvo, ustavna in druga delovna telesa, upravni resorji, Narodna banka Slovenije, Gospodarska zbornica, občinske strukture, obrambne in notranjezadevne službe ter strokovne ekipe so sočasno pripravljali pravni, gospodarski, varnostni in mednarodni prehod.

Rezultat je bil izjemen demokratični in državni dosežek: Slovenija je v zakonskem roku sprejela ustanovne akte in jedro zakonodaje za efektivno oblast, mirno razdružitev pa poskušala doseči s pogajanji. Ob roku vendar ni bilo dokončano vse. Nova ustava je bila sprejeta šele decembra, mednarodno priznanje januarja 1992, nasledstveni spor pa je trajal še dlje. Razlika med dokončanim, pravno pripravljenim, prehodno urejenim in odloženim je bistvena za oceno pripravljenosti in zaslug.

Od zamude do desetdelnega programa

Zakon o plebiscitu je določal, da skupščina ob razglasitvi sprejme program dela. Predsedstvo je 26. decembra predlagalo izvedbene usmeritve in naročilo Izvršnemu svetu za podrobnejšo razčlenitev, dokončni program pa takrat še ni bil predložen. Skupščina je zato 11. januarja vladi naložila, naj ga pripravi do 23. januarja.

Uradno objavljena Ocena razmer po plebiscitu in program aktivnosti za izvedbo plebiscitnih ciljev je nato določila deset sklopov:

  1. nova ustava;
  2. dodatni ustavni amandmaji;
  3. najnujnejše prehodno poslovanje federacije in njegovo financiranje;
  4. dogovor republik o prihodnjem sožitju;
  5. osnutek konfederalne, ekonomske ali druge interesne skupnosti;
  6. najnujnejša republiška sistemska zakonodaja;
  7. slovenske pogajalske in strokovne ekipe;
  8. sporazum o pravnem nasledstvu;
  9. priprave za članstvo v mednarodnih organizacijah;
  10. samostojen prostor slovenskega gospodarstva v svetu.

Program je pomemben tudi kot zemljevid odgovornosti. Predsedstvo, vlada, predsednik skupščine in vodje poslanskih klubov naj bi usklajeno vodili pogajanja, vsebinske odločitve pa je sprejemala Skupščina. Pri gospodarski osamosvojitvi je izrecno navedel Gospodarsko zbornico in Narodno banko Slovenije. Strokovne ekipe naj bi spremljale parlamentarno delegacijo. To je precej širša institucionalna mreža od poznejše zgodbe o enem ministru, predsedniku ali kabinetu.

Kaj je bilo narejeno do 25. junija

Januarska nalogaStanje ob rokuKljučni dosežek ali vrzel
nova ustavanedokončanonamesto nove ustave so pravni prelom izvedli amandma C, Temeljna ustavna listina in izvedbeni ustavni zakon; ustava je bila sprejeta 23. decembra
dodatni amandmajiizvedeno v dveh stopnjahamandma XCIX je februarja prevzel zakonodajno suverenost; amandma C je junija določil ime države in simbole
prehodno delovanje federacijeprehodno urejenoizvedbeni ustavni zakon je ohranil pogajanja, omejeno sodelovanje in uporabo neprotislovnih predpisov, da ni nastala pravna praznina
dogovor republikponujen, ne doseženresolucija 20. februarja je predlagala sporazumno razdružitev; splošnega sporazuma do roka ni bilo
konfederalna oziroma druga pogodbani sklenjenapripravljenost na prihodnje povezave je ostala v resoluciji in Temeljni ustavni listini
sistemski zakonipretežno izvedenosprejeti so bili obrambni zakoni in štirinajst zakonov od državljanstva do bančnega sistema; privatizacija in del drugih reform sta ostala odprta
pogajalske ekipeizvedeno in nadaljevanofebruarja Kučan–Bučar–Peterle, junija še dvanajstčlanska skupščinska delegacija
nasledstvoni sklenjenopravna in strokovna priprava se je nadaljevala, dogovor pa je zahteval večstransko soglasje
mednarodne organizacijepripravljeno, ne doseženozunanjepolitična strategija je določila cilje; priznanja in članstva pred 25. junijem ni bilo
gospodarski prostor v svetupravno pripravljen, delno operativensprejeti so bili devizni, carinski, bančni in zunanjetrgovinski temelji; nova valuta in mednarodni aranžmaji še niso bili dokončani

Celotna dokazna matrika z omejitvami je v data/raziskava/izvedba-plebiscita-1991-matrika.csv.

Ustavnopravna pot

Skupščina je 20. februarja sprejela amandma XCIX in Resolucijo o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ. Resolucija je predlagala nastanek dveh ali več suverenih držav, medsebojno priznanje, spoštovanje meja ter pogajanja o pravicah, obveznostih in prehodnem obdobju. Pogajalsko ekipo so sestavljali predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik skupščine France Bučar in predsednik vlade Lojze Peterle.

Do splošnega dogovora republik ni prišlo. Temeljna ustavna listina je zato 25. junija ugotovila, da federacija ne deluje kot pravno urejena država, razglasila Republiko Slovenijo za samostojno in neodvisno ter zanjo končala veljavnost ustave SFRJ. Hkrati je ohranila pripravljenost za mirno, demokratično in enakopravno urejanje nasledstva ter prihodnjih povezav.

Izvedbeni ustavni zakon je omogočil kontinuiteto: določil je, katere pravice in dolžnosti prevzamejo slovenski organi, ohranil uporabo predpisov, ki niso nasprotovali slovenskemu pravnemu redu, uredil državljanstvo in položaj zaposlenih ter določil delegacijo za nadaljnja pogajanja. Prehodne rešitve niso bile znak, da Slovenija ni postala neodvisna; bile so način, da osamosvojitev ne povzroči pravne praznine in prekinitve vsakdanjih storitev.

Obramba in notranja varnost

Vladni zapis, ki ga povzema poznejša državna kronologija, kaže, da so 5. januarja načrte predstavili vsi resorji, najpodrobnejši pa je bil obrambni osnutek Janeza Janše o odnosih z JLA. Izvršni svet je 28. februarja določil predlog zakona o obrambi in zaščiti; v skupščinskih telesih so ga zastopali Janša, Jelko Kacin in Miran Bogataj. Zakon je bil sprejet 29. marca, zakon o vojaški dolžnosti pa 18. aprila.

Zakonodaja je republiško uredila Teritorialno obrambo, mobilizacijo, poveljevanje, zaščito in reševanje. Prva generacija nabornikov se je začela usposabljati 15. maja. Istega dne je razširjeno predsedstvo po poznejši uradni kronologiji sprejelo tajne obrambne in varnostne smernice za primer agresije JLA. Ker izvirne smernice v tem dosjeju še niso pregledane, njihova natančna vsebina ostaja sekundarno potrjena.

Priprava na obrambo ni v nasprotju z miroljubno naravo postopka. Zakon, resolucija, Temeljna ustavna listina in zunanjepolitična strategija so prednost dajali pogajanjem in neuporabi sile, hkrati pa so organi pripravljali odvračanje in obrambo, če bi bila demokratična odločitev napadena.

Gospodarstvo, denar in meje

Januarski program je nastal v gospodarski krizi, po srbskem vdoru v jugoslovanski monetarni sistem in ob pomanjkanju deviznih rezerv. Vlada je poročala, da je tehnično pripravljala postopno uvedbo lastnega denarja, vendar časovni red vezala na gospodarske in politične razmere.

  1. maja je obravnavala devet predlogov bančne, denarne in notranjezadevne zakonodaje. Končni Uradni list 1/1991 je poleg treh ustanovnih aktov objavil štirinajst zakonov:
  • o državljanstvu, tujcih in potnih listinah;
  • o nadzoru državne meje in varnosti cestnega prometa;
  • o zunanjih zadevah in carinski službi;
  • o kreditnih poslih s tujino in deviznem poslovanju;
  • o Banki Slovenije, bankah in hranilnicah ter zavarovanju vlog;
  • o sanaciji oziroma prenehanju bank in o cenah.

To je bil velik zakonodajni dosežek, vendar ne popolna gospodarska ločitev čez noč. Lastna valuta je bila uvedena oktobra po izteku brionskega moratorija. Junijska izjava finančnega ministra Dušana Šešoka, da denarja 26. junija še ne bo, je sprožila utemeljena vprašanja o pripravljenosti, ni pa dokazovala odsotnosti denarnega načrta.

Zunanja politika in priznanje

Temelji strategije zunanje politike iz marca so sami sebe opredelili kot sistematizacijo nalog za suvereno državo. Dokument je načrtoval:

  • lasten zunanjepolitični sistem skupščine, predsedstva, vlade, sekretariata in predstavništev;
  • pripravo mednarodne javnosti na priznanje;
  • pristop k OZN, Svetu Evrope, finančnim in drugim organizacijam;
  • nadaljevanje mednarodnih pogodb, gospodarskih odnosov in maloobmejnih sporazumov;
  • uveljavljanje deleža v premoženju, pogodbah, arhivih in dolgovih SFRJ;
  • dolgoročno vključitev v Evropsko skupnost ob prilagoditvi pravnega in gospodarskega sistema.

Dokument je realistično ugotovil, da priznanja Slovenija ne more doseči samo z notranjim aktom. Efektivno oblast je morala najprej vzpostaviti doma, zunanja politika pa je lahko ustvarjala razumevanje in pogoje. Zato stanje »brez priznanja 25. junija« ni enako diplomatski nepripravljenosti, kakor tudi pripravljeni načrt ni jamčil takojšnjega uspeha.

Kdo je naredil kaj

Dokumenti ne podpirajo dveh skrajnosti: ne zgodbe, da se je država zgodila sama od sebe zaradi plebiscita, ne zgodbe, da jo je ustvaril en sam človek ali resor.

  • Demosova vlada je nosila ključno izvršilno in zakonodajno pobudo ter politično odgovornost za rok.
  • Vsi trije skupščinski zbori so sprejemali amandmaje, zakone, resolucijo in ustanovne akte; brez zahtevanih večin vladni predlogi niso mogli postati pravo.
  • Predsedstvo je sodelovalo pri pogajanjih, usmeritvah in obrambnih odločitvah.
  • Opozicijski delegati so podpirali, spreminjali ali zavračali posamezne rešitve; njihov glas ni mogoče pošteno skrčiti v enoten motiv.
  • Upravni organi, Banka Slovenije, GZS, Teritorialna obramba, milica, carina in lokalne strukture so zakonske podlage pretvarjali v delujočo oblast.
  • Zamejci, izseljenci, diplomati in gospodarski predstavniki so širili mednarodno podporo.

Kučan je 25. junija podprl osamosvojitvene akte, obenem pa v skupščini kritiziral pozno načrtno usklajevanje, nepredložitev programa ob razglasitvi in nezadostno obveščanje skupščine. To je sočasni dokaz resničnega institucionalnega spora. Ni ga treba niti zamolčati niti spremeniti v dokaz, da osamosvojitve ni podpiral.

Poznejši spomin: od dokazov k moralnim taborom

Jubilejna serija GOV.SI iz leta 2021 vsebuje veliko uporabnih datumov, imen in fotografij, vendar ponekod zapusti dokumentarno kronologijo. Članek o 25. juniju v uradno državno pripoved vključi Janševo poznejšo oznako »oportunistov« ter citat izseljenskega časopisa, da so bili prenovitelji k glasovanju prisiljeni in da je bilo »njih srce v Jugoslaviji«. Gre za pripisani mnenji, ne za dokaz o notranjih motivih poslancev.

Članek o 5. juniju sodelovanje Janeza Drnovška pri kompromisnem načrtu Gligorov–Izetbegović razglasi za »povsem nasprotno« plebiscitarni volji. Plebiscitni zakon pa je skupščini izrecno naložil pogajanja in ponudbo konfederalne pogodbe. Iz tega ne sledi, da je bil vsak poznejši kompromis skladen z mandatom; sledi pa, da samo pogajanje o prihodnji povezavi ni zadosten dokaz izdaje odločitve.

Pozitivna ocena osamosvojitve je najbolj prepričljiva, ko pokaže dejanski dosežek: demokratični mandat je bil v izredno kratkem času preveden v učinkovito državo, ob resničnih sporih, zamudah in nepopolnostih. Moralno razvrščanje celih političnih skupin po domnevnem srcu je šibkejše od datirane primerjave njihovih predlogov, glasovanj in dejanj. Primer je v kritičnem indeksu.

Medijski predmeti

Za dosje sta vizualno pregledana dva močna kandidata:

  • prva stran Uradnega lista RS 1/1991: na levi sta novi grb in zastava, na desni pa začetek Temeljne ustavne listine z izjavo, da je Slovenija samostojna in neodvisna država;
  • fotografija lokalne razglasitve v Murski Soboti 25. junija: moški, ki ga napis prepozna kot Andreja Gerenčerja, ponoči bere z lista v več mikrofonov; ob njem sta drugi moški in snemalec oziroma novinar. Fotografijo napis pripisuje Filipu Matku.

Predmeta sta raziskovalno ohranjena, ne objavljena. Natančen opis, izvorna identifikacija in pravice so ločeni v data/raziskava/izvedba-plebiscita-1991-mediji.csv.

Povezano

Viri

Primarni in sočasni

Poznejša kronologija in spomin

Graf povezav

Povratne povezave