Slovenska pomlad

Milan Kučan

8 min. branja

Milan Kučan

Milan Kučan (14. januar 1941) je bil v prelomnem obdobju predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (1986–1989), nato pa na neposrednih volitvah leta 1990 izvoljeni predsednik Predsedstva Republike Slovenije. Njegovega odnosa do slovenske pomladi in osamosvojitve ni mogoče zanesljivo povzeti z eno oznako »za« ali »proti«. Viri dokumentirajo spremembo od branilca reformiranega socialističnega in jugoslovanskega okvira do nosilca funkcije, ki je sodelovala pri plebiscitu, razglasitvi, obrambi in mednarodnem uveljavljanju samostojne države.

Ključna analitična ločnica je med štirimi vprašanji:

  1. koliko politične demokracije je dopuščal in kdaj je sprejel večstrankarstvo;
  2. kako je branil suverenost Slovenije znotraj Jugoslavije;
  3. kdaj je od konfederalne rešitve prešel k samostojni državi kot konkretni izbiri;
  4. kaj je storil pri izvedbi in obrambi že sprejete plebiscitne odločitve.

Od omejene demokratizacije do večstrankarskih volitev

Arhivska raziskava Michala Janíčka kaže, da je Kučan leta 1986 in v začetku 1987 demokratizacijo še omejeval na socialistični samoupravni red. Januarja 1987 je pobude zunaj vodstva ZKS povezoval z nevarnostjo kaosa; februarja je nacionalni program 57. številke Nove revije interno označil za »nož v hrbet« dotedanji slovenski politiki. Konec leta 1988 je še zavračal klasično politično stranko zunaj SZDL in zagovarjal nestrankarski pluralizem.1

To ni bila vsa njegova politika. Slovensko opozicijo je varoval pred zveznimi posegi, vse močneje pa je nasprotoval centralizmu in vojaški prisili. Na seji Predsedstva CK ZKJ 29. marca 1988 je opozoril na pogovore o aretacijah in vojaške ukrepe, ki so po njegovi presoji spominjali na državni udar.2 Med sporom okoli Mladine in JBTZ je javno zagovarjal slovenščino v vojaškem sodnem postopku. Obe smeri sta obstajali hkrati: omejevanje domače opozicijske demokratizacije in odpor zvezni prisili.

Do decembra 1989 je prišlo do jasno dokumentirane spremembe. Na 11. kongresu ZKS je Kučan napovedal, da bo stranka svojo podporo preverila na neposrednih, tajnih in večstrankarskih volitvah. Sprejetje volilnega tekmovanja je bilo pomemben korak iz enopartijskega reda; samo po sebi pa ne dokazuje, da je bil Kučan že prej pobudnik večstrankarstva.3

Suverenost, konfederacija in samostojna država

Januarja 1989 je zagovarjal demokratično federacijo, suverenost republik in prostovoljni dogovor, še vedno pa je govoril iz socialističnega in jugoslovanskega okvira.4 Po razpadu 14. kongresa ZKJ januarja 1990 je menil, da je dotedanja organizacija dokončno razpadla in da bi lahko retrogradni procesi ogrozili demokratizacijo.5

V prvi polovici leta 1990 popolna odcepitev ni bila njegova prva izbira:

    1. januarja je odcepitev zavrnil kot svojo »najintimnejšo opcijo«;
  • marca se ni uvrstil niti med zagovornike Jugoslavije za vsako ceno niti med zagovornike samostojne Slovenije za vsako ceno;
  • aprila je še zagovarjal gospodarsko in politično neodvisen konfederalni položaj brez odcepitvene poti.67

Po prvih večstrankarskih volitvah je 9. maja priznal novo oblast in popolno suverenost Slovenije postavil kot podlago za morebitno konfederalno pogodbo; če dogovor ne bi bil mogoč, je dopuščal miren razhod.8 Govora 18. julija in 28. septembra pomenita naslednjo fazo. V prvem je predlagal ustavo suverene demokratične slovenske republike; v drugem je dejal, da je Slovenija že v procesu uveljavljanja polne neodvisnosti in da se pripravlja ustava samostojne države. Konfederacija je ostala zaželena, vendar samo kot svoboden sporazum suverenih držav, popoln razhod pa je bil legitimna možnost.910

Ta kronologija ne podpira ne trditve o nespremenjenem zgodnjem osamosvojitvenem voditeljstvu ne trditve o nespremenjenem nasprotovanju. Kaže premik od reformirane Jugoslavije prek konfederacije k samostojni državi, pri čemer želja po prostovoljnem nadaljnjem povezovanju ni pomenila odpovedi državni suverenosti.

Kaj je pomenila »najintimnejša opcija«

Najstarejši v celoti dostopni odlomek je Delo objavilo 31. januarja 1990 kot izvleček intervjuja za zagrebški Danas. Kučan je dejal:

»O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker ni to nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda taka Jugoslavija za nikogar ni dobra.«5

Pogosto ponovljena formula »samostojna Slovenija ni bila moja intimna opcija« ni dobesedni navedek. Zamenja ožji pojem odcepitve Slovenije od Jugoslavije s širšim pojmom samostojne Slovenije in praviloma izpusti nadaljevanje o nevzdržnosti tedanje Jugoslavije. To ne spremeni dejstva, da je Kučan januarja 1990 odcepitev osebno zavračal. Spremeni pa domet citata: iz datirane preference za drugačno jugoslovansko ureditev napravi brezčasno zavrnitev slovenske državnosti.

Delov izvleček ni celotni intervju. Oglas v isti številki navaja naslov »Milan Kučan: Zakaj smo odšli«, bibliografska sled pa intervju datira na 30. januar. Za dokončno tekstnokritično presojo je treba pridobiti celotno številko Danasa in preveriti vprašanje, prevod ter morebitne izpuste.11

Plebiscit in izvedba

Novembra 1990 je plebiscit označil za nujno stopnico do suverenosti in samostojnosti, vendar ne kot zaprtje možnosti novih povezav.12 V govoru 6. decembra je proces oblikovanja samostojne države postavil v odločilno fazo in zahteval praktične priprave. Če bi JLA s silo preprečila plebiscit, je predlagal, naj skupščina razglasi samostojno državo, poseg pa obravnava kot agresijo.13

Po objavi rezultatov 26. decembra je izid označil za jasno in zavezujočo odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo. Predlagal je pripravo ustave samostojne države, prevzem prenesenih pristojnosti, lasten gospodarski sistem ter pogajanja o razdružitvi ali novi skupnosti suverenih držav.14

Februarja 1991 je zagovarjal sporazumno razdružitev, vendar tudi nadaljevanje priprav, če druge republike ne bi sprejele pogajanj.15 Ob razglasitvi 25. junija je pozval k sprejetju osamosvojitvenih odločitev in mednarodnemu priznanju, obenem pa kritiziral zamude in pomanjkljivo usklajenost priprav. Po vojni je 10. julija Brionsko deklaracijo zagovarjal kot evropsko podprto mirovno pot k istemu plebiscitnemu cilju ter se zahvalil TO in organom za notranje zadeve za obrambo.1617

Razorožitev Teritorialne obrambe

Uradni transkript ICTY in v njem predloženi dnevnik Borislava Jovića razmejita Kučanovo institucionalno vlogo. Predsedstvo SFRJ je 17. maja 1990 odredilo prenos orožja TO v skladišča JLA. Kučan je pričal, da o ukazu ni bil obveščen vnaprej in da je zanj izvedel od občin. Joviću je 18. maja napovedal odpor in žrtve ter zahteval sejo; 21. maja sta z Janezom Drnovškom zahtevala vrnitev orožja in zamenjavo poveljnika Ivana Hočevarja.18

To podpira trditev o njegovem protestu proti razorožitvi, ne pa avtomatično vsake poznejše razlage o tem, kaj je lahko predvidel ali preprečil. Operativne pristojnosti Predsedstva RS, vlade, republiškega sekretariata, poveljstva TO in zveznega predsedstva je treba obravnavati ločeno.

Poznejši spomin in sporna uokvirjanja

Marko Zajc je pokazal, kako se je citat po letu 2011 spremenil v politično spominsko formulo. Njegova analiza koristno popravi besedilo in kontekst, vendar tudi sama uporablja polemične vrednostne oznake, zato je vir zgodovinopisne interpretacije, ne nevtralno merilo vseh akterjev.11

Geslo Dimitrija Rupla v E-enciklopediji pravilno opozori na Kučanovo zgodnjo režimsko kariero in nasprotovanje delom slovenske pomladi, vendar njegovo ravnanje po plebiscitu obravnava zelo skopo. Odhod z 14. kongresa razlaga kot potezo za nadaljevanje kariere, volilni izid pa poveže z zelo širokimi posledicami za poznejši sistem, ne da bi motiv in vzročno verigo sproti dokazal. To je udeleženska politična interpretacija, ne zadosten samostojen življenjepis.19

Tudi Kučanov lastni poznejši spomin ni brez težav. Pred ICTY je leta 2003 dejal, da je Slovenija o neodvisnosti, avtonomiji in razdružitvi formalno razpravljala šele ob pripravah na decembrski referendum. Njegova javna skupščinska govora julija in septembra 1990 že obravnavata ustavo samostojne države in polno neodvisnost. Ožja trditev o začetku konkretnega referendumskega postopka je razumljiva, splošna časovna formula pa je preširoka.18

Presoja

Kučan je bil v letih 1986–1988 voditelj reformnega dela še vedno nedemokratičnega vladajočega sistema, ki je omejeval opozicijski pluralizem. Hkrati je vse odločneje branil slovensko republiško suverenost, javni prostor in pravico do mirnega odločanja pred zvezno ter vojaško prisilo. Leta 1989 je sprejel večstrankarske volitve. V začetku 1990 je dajal prednost konfederalni rešitvi in odcepitvi nasprotoval; do poletja in jeseni je samostojno slovensko državo obravnaval kot konkretno in legitimno možnost. Po plebiscitu je kot predsednik Predsedstva sodeloval pri njeni izvedbi, obrambi in mednarodnem uveljavljanju.

Pozitivna zgodovinska ocena uspešne demokratizacije in osamosvojitve zato ne zahteva mitiziranja nespremenjene drže posameznika. Nasprotno: dosežek je razumljivejši, če pokažemo, kako so različni akterji spreminjali stališča, sprejeli volilno in plebiscitno legitimnost ter nato sodelovali pri skupnem državnem projektu.

Medijski kandidat (neobjavljen)

Lokalno je za raziskovalno rabo ohranjen črno-beli bližnji portret Milana Kučana (priponka E-enciklopedije 3395). Vidni so obraz, temna črtasta obleka, bela srajca in kravata na svetlem ozadju. Naslov datoteke vsebuje oznako »VO 90«, vendar slika sama ne potrjuje avtorja, natančnega datuma ali okoliščin. Zaradi kolofonske prepovedi reprodukcije ni vstavljena v stran; pred morebitno objavo je treba pridobiti pisno dovoljenje in natančen kredit.

Viri in opombe

Povezave

Footnotes

  1. Michal Janíčko, »The Ideological Transformation of Milan Kučan in 1986–1988«, Radovi 54 (2022), str. 229–264. ↩

  2. Božo Repe, razprava o odnosu JLA in Slovenije, Prispevki za novejšo zgodovino 48/2 (2008), str. 65–91. ↩

  3. Milan Kučan, »Evropa zdaj!«, 22. december 1989. ↩

  4. Milan Kučan, »Jugoslavija je lahko le demokratična, ali pa je ne bo«, 30. januar 1989. ↩

  5. Delo, 31. januar 1990, str. 3, rubrika »Rekli so«, izvleček intervjuja za Danas. ↩ ↩2

  6. Mišo Renko, poročilo s tiskovne konference ANSA, Delo, 17. marec 1990. ↩

  7. »Konfederalni položaj brez odcepitve«, Delo, 20. april 1990, citat iz pogovora Radia Koper. ↩

  8. Milan Kučan, govor po prvih večstrankarskih volitvah, 9. maj 1990. ↩

  9. Milan Kučan, govor o novi ustavi, 18. julij 1990. ↩

  10. Milan Kučan, govor o ustavnem preoblikovanju, 28. september 1990. ↩

  11. Marko Zajc, »Spomin osamosvojitve, osamosvojitev spomina«, v Slovenski kraji spomina (2025), str. 242–245. ↩ ↩2

  12. »Plebiscit ni odcepitveni akt«, Delo, 21. november 1990. ↩

  13. Milan Kučan, govor ob predlogu zakona o plebiscitu, 6. december 1990. ↩

  14. Milan Kučan, govor po uradni objavi rezultatov plebiscita, 26. december 1990. ↩

  15. Milan Kučan, razprava o uveljavitvi pravice do samoodločbe, 20. februar 1991. ↩

  16. Milan Kučan, govor ob razglasitvi samostojnosti, 25. junij 1991. ↩

  17. Milan Kučan, »Naj bo petnajsti dan vojne prvi dan miru«, 10. julij 1991. ↩

  18. ICTY, prepis pričanja Milana Kučana, 21. maj 2003, zlasti str. 20880–20884. ↩ ↩2

  19. Dimitrij Rupel, »Kučan, Milan«, E-enciklopedija. ↩

Graf povezav

Povratne povezave