Sekcija za socialna gibanja Slovenskega sociološkega društva
Sekcija je bila sredi osemdesetih let legalni organizacijski okvir za strokovno razpravo o novih družbenih gibanjih, civilni družbi in demokratizaciji. Nastala je iz neformalne skupine družboslovcev, ki se je sestajala po stanovanjih, nato pa je svoje delo umestila v Slovensko sociološko društvo. Ta prehod iz zasebnega samoizobraževanja v javna predavanja, okrogle mize in simpozije je pomemben primer širjenja demokratičnega javnega prostora še pred nastankom opozicijskih strank.
Program in način dela
Objavljena analiza Službe državne varnosti kot namen sekcije povzema strokovno polemiko, izmenjavo mnenj, povezovanje s podobnimi skupinami v drugih republikah in javno predstavitev aktualnih tem. Program je zajemal teorijo socialnih gibanj, ekologijo, mirovništvo, ženska in študentska gibanja, gibanja na Vzhodu in Zahodu, tretji svet, terorizem ter možnosti gibanj v Jugoslaviji. Delovala naj bi navznoter s študijskimi skupinami in raziskavami, navzven pa z odprtimi predavanji in seminarji.
Med obravnavanimi temami so bili poljska Solidarnost, politična represija, alternativne oblike zaposlovanja, mesto, subkulture in socialistična civilna družba. Sekcija je sodelovala z mirovnimi, ekološkimi, duhovnimi, ženskimi in študentskimi pobudami, vendar teh dejavnosti ni dovoljeno združiti v eno samo organizacijo.
Peticije in javna solidarnost
Dokument poimensko poveže člane sekcije z več pobudami:
- peticija za razširitev varstva enakosti v 154. členu Ustave SFRJ;
- pobuda za odpravo smrtne kazni;
- zavzemanje proti verbalnemu deliktu iz 133. člena;
- podpora javnemu in pravno previdnemu postopku ob beograjski raciji;
- simpozij »Židovsko vprašanje in antisemitizem« 16.–17. novembra 1984 ter decembrsko odprto voščilo.
Povezava članov s peticijo ne dokazuje vedno, da je šlo za formalni akt sekcije. Natančnejša formulacija je, da je sekcija ustvarjala prostor in omrežje, v katerem so posamezniki pripravljali, podpisovali ali širili pobude.
Notranja razhajanja
Analiza beleži tudi spor o nadaljnji usmeritvi. Tomaž Mastnak je poudarjal samostojnost do beograjskih omrežij in koncept demokratične opozicije, Pavle Gantar pa je leta 1985 zagovarjal več dela z mladimi in socialnimi temami. Program se je nato preusmeril k javnim predavanjem. Ta razhajanja so zgodovinsko pomembna: civilna družba ni bila ideološko homogena, četudi so njeni akterji sodelovali pri obrambi svoboščin.
O viru
Glavni javno dostopni vir je junijska analiza SDV iz leta 1986. Za datume, programe, vabila, omrežja in imena je izjemno informativna, vendar legalne javne dejavnosti obravnava kot varnostni problem in uporablja ideološko oznako »anarholiberalisti«. Wiki njene operativne podatke preverja, njenega jezika pa ne prevzema kot nevtralne identitete sodelujočih.