Drago Demšar
Oseba je navedena v vhodnem geslovniku oseb portala Slovenska pomlad.
Odvetnik političnih obdolžencev in pravni sodelavec Odbora JBTZ
Drago Demšar (16. februar 1942–22. januar 2017) je bil pravnik, univerzitetni sodelavec in odvetnik. Po mariborski klasični gimnaziji je leta 1964 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani; med študijem je sodeloval pri Tribuni. Leta 1965 je bil zaradi domnevno nedostojne izjave o kipih na skupščinski stavbi obsojen na dvajset dni zapora. Po pravosodnem izpitu je leta 1969 postal asistent, leta 1973 pa v Zagrebu magistriral iz kazenskega prava. Slovenski biografski leksikon temo poveže s 133. členom, Demšarjev intervju iz leta 2017 pa s prvim odstavkom 118. člena tedanjega zakonika. Razlike brez izvoda naloge ne popravljamo na pamet. Po neobnovljeni habilitaciji je leta 1983 odprl samostojno odvetniško pisarno.
Junija 1984 se je s Srđo Popovićem pogovarjal o morebitnem prevzemu obrambe Pavluška Imširovića, vendar objavljena analiza SDV ne potrjuje formalnega prevzema. Bolje je dokumentirano njegovo sodelovanje v odvetniški skupini Vladimirja Mijanovića leta 1984 in januarja 1985. Demšarjev poznejši intervju navaja denarno kazen in odstranitev iz dvorane, toda procesna akta še nista pregledana. Leta 1985 je sodeloval pri Jugoslovanskem helsinškem odboru in vodil slovensko oziroma ljubljansko skupino. Branil je tudi novinarje Mladine, Katedre in Tribune ter sodeloval v obrambnih ekipah Fikreta Abdića in pozneje Azema Vllasija. Posamičnih postopkov ni dovoljeno seštevati v splošno zmago brez sodnih spisov.
V zadevi JBTZ je treba ločiti svetovanje od formalno priznanega zastopanja. Demšar je Franciju Zavrlu svetoval in pripravljal osnutke vlog, ki jih je Zavrl podpisoval, nato pa pomagal tudi drugim obdolžencem. Vojaško sodišče ni priznalo Janševega pooblastila civilnemu odvetniku. Na prvi dan sojenja, 18. julija 1988, je Demšar prišel kot Zavrlov zagovornik; po lastnem pričevanju je bilo pooblastilo zavrnjeno in bil je odstranjen. Njegove zahteve po javnem sojenju, slovenščini in civilnem zagovorniku so se ujemale z zahtevami Odbora. Poznejša biografija in intervju ga uvrščata v kolegij Odbora, toda članstvo ne pomeni avtorstva vseh njegovih sporočil.
Redna pritožbena faza se je končala sredi oktobra 1988. Demšar je 4. novembra moderiral kolokvij pravnikov, ki je po objavljenem uvodu zbiral predloge za nadaljnje pravne postopke. Portal ga zato napačno opisuje kot pripravo že končanih rednih pritožb; pozneje je bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo. Tudi Demšarjev intervju začetek sojenja postavi na 17. julij, medtem ko sočasni fotografski napis in dokumentna kronologija potrjujeta 18. julij. Portalna formulacija je dokumentirana v indeksu preverjenih napak, enodnevna spominska napaka pa v ločenem vnosu.
Sočasni poimenski seznam ga 4. oktobra 1988 uvršča še v Bavconov Svet. Ta Svet, Odbor JBTZ in helsinška struktura so tri ločene institucionalne povezave. Marca 1989 je bil navzoč na dveh opozicijskih koordinacijah o referendumu in skupnem političnem programu, vendar ni naveden v ožji redakcijski skupini; navzočnost zato ni dokaz avtorstva deklaracije. Po osamosvojitvi je vodil Sklad Josipa Jurčiča in sodeloval v uredništvu revije Odvetnik.
Zavrlov spominski članek iz leta 2017 Demšarja predstavi kot odločilnega zagovornika ter pomoč pri JBTZ poveže z najmanj desetimi prejšnjimi postopki proti sebi oziroma Mladini. To je dragocen udeleženski spomin, ne nadomestilo za poimensko rekonstrukcijo sodnih zadev. Portal podobno gradi junaško zaporedje represije in obramb, pri tem pa ne razloči vseh procesnih vlog in izpusti datum smrti iz tekočega besedila. Celotni register trditev ohranja dokazne meje in nerazrešeno neskladje o magistrskem delu.
Prvi dan sojenja in portalni portret

Črno-beli zunanji posnetek prikazuje dva moška z dokumenti oziroma torbo v pogovoru pred opečnato fasado. Izvorni napis osebi identificira kot odvetnika Draga Demšarja in Francija Zavrla ter prizor umesti na prvi dan sojenja četverici 18. julija 1988 v Ljubljani; foto Tone Stojko, hrani MNZS. Napis ne določi njunega položaja v kadru, podoba pa ne dokazuje dogajanja v sodni dvorani ali priznanja zastopanja. Vir: priponka 3914; lokalna kopija data/viri/mediji/3914-1988_18_7eg.jpg; stanje pravic: zahteva pisno dovoljenje.

Črno-beli formalni portret prikazuje sedečega starejšega moškega z velikimi očali, karirastim suknjičem, srajco in kravato; roki ima sklenjeni na dvignjenem kolenu pred svetlo steno. Naslov portalne priponke osebo označi kot Draga Demšarja, zapis pa nima napisa, alternativnega besedila, datuma, fotografa ali kataloške oznake. Surovi WordPressov zapis ga napačno pripne članku Pavla Gantarja. Kratic in številk v imenu datoteke ne razlagamo kot dokaz avtorstva, leta ali hrambe. Vir: priponka 3397; lokalna kopija data/viri/mediji/3397-ts-demsar-01-vo-90.jpg; stanje pravic: zahteva pisno dovoljenje.
Opis, lokalna pot, izvor in stanje pravic so v data/raziskava/demsar-1942-mediji.csv.
Viri
- E-enciklopedija: Demšar, Drago (dostop 2026-08-14; zapis API 3253)
- Ali Žerdin: Drago Demšar, Novi Slovenski biografski leksikon, 2022 (dostop 18. avgusta 2026).
- Drago Demšar: intervju v Odvetniku 79/2017 (dostop 18. avgusta 2026).
- Viri 17: politični procesi in koordinacija (dostop 18. avgusta 2026).
- Mirt Komel: kolokvij pravnikov o JBTZ, 2009 (dostop 18. avgusta 2026).
- Franci Zavrl: Drago Demšar 1942–2017 (dostop 18. avgusta 2026).
- Gorenjski glas: Svet za varstvo človekovih pravic, 7. oktober 1988 (dostop 18. avgusta 2026).