Slovenska pomlad

Peticija borcev

4 min. branja

Peticija borcev

Datum v vhodnem geslovniku: 1988-07-14

Preverjeni datum obravnavanega dogodka: 1988-07-08. To je datum na sami izjavi. Vhodni 14. julij ni pojasnjen; bibliografsko preverjena številka Komunista nosi 15. julij, javno dostopni ponatis TV-15 pa 20. julij 1988.

Preverjena sinteza in razširjeni podpisni korpus

Dokument se v sočasnem viru imenuje Beseda nekaterih borcev, ne »Peticija borcev«. Datiran je v Ljubljani 8. julija 1988. TV-15 ga je 20. julija v celoti ponatisnil iz Dnevnika, Komunista in Teleksa. Izjava je pomembna prav zato, ker demokratičnega sproščanja ni postavila proti izročilu NOB. Podpisniki so se opredelili kot predvojni borci za politične in socialne pravice ter prvoborci, cilj pa še vedno opisali kot svobodno, demokratično in pravično skupnost enakopravnih narodov SFRJ. To ni bil program samostojne države, temveč obramba demokratizacije, slovenske enakopravnosti in pravne države iz notranjosti partizanske in socialistične legitimacije.

Besedilo zavrne ocene o slovenskih sovražnih napadih na JLA, »specialni vojni«, protirevoluciji in pohodu šovinizma. Zahteva politično odgovornost Vojaškega sveta JLA za oceno z dne 26. marca, izpustitev Ivana Borštnerja, Janeza Janše in Davida Tasića iz pripora, javno sojenje in civilne zagovornike po njihovi izbiri. Vojaška sodišča želi podrediti civilnemu in ustavnemu sodstvu, predpise pa uskladiti z varstvom človekovih pravic. Demokracijo, civilno družbo in pravno državo izrecno postavi kot prvi pogoj širše družbene reforme.

Največja nova ugotovitev je obseg. E-enciklopedija govori o 40 prvoborcih in poveže 40 oseb. Vizualno preverjeni ponatis 20. julija vsebuje 70 imen. TV-15 4. avgusta doda 55, 18. avgusta pa še Janka Perata in 19 podpisnikov iz Izole; njihove izvirne podpise je hranil Občinski odbor ZZB NOV Izola. Pregledane objave zato dokumentirajo najmanj 145 podpisnikov. Razlika ni le številčna: med izpuščenimi so Matej Bor, Ivan Minatti, France Slana, Alenka Gerlovič in številni lokalni veterani. Celotni poimenski korpus je na strani Podpisniki Besede nekaterih borcev 1988.

E-enciklopedija kot pobudnika navede Ignaca Gregorača in Milana Apiha. Dostopni ponatis pobudnikov ne označi, zato je ta vloga za zdaj retrospektivno, ne neposredno preverjena. Gregoračeva dejavnejša vloga pa je sočasno potrjena: 20. julija je z Vladimirjem Krivicem, Antetom Novakom in predsednikom Odbora Igorjem Bavčarjem obiskal predsednika Republiškega odbora ZZB NOV Bojana Polaka-Stjenko. Delegacija je zahtevala odločnejšo podporo protestom in organizacijo povabila na shod v Mostecu.

Polakov odgovor pokaže notranjo pluralnost borčevske organizacije. Izjavo je označil za pomembno in pogumno, toda ob že sprejetih stališčih kolektivnega organa nekoliko odvečno; podpisnike je usmerjal v občinske in republiški odbor. Hkrati je zahteval, da bi obravnava potekala v slovenščini, in da se mora demokratizirati tudi armada. Zato razmerja ni primerno opisati kot preprost spopad »demokratičnih veteranov« z domnevno povsem nasprotno uradno zvezo: spor je zadeval tudi način, hitrost in organizacijsko lastništvo javnega odziva.

Poznejše geslo pravilno poudari, da je pobuda povezala NOB z demokratičnimi iniciativami. Njegov izbor štiridesetih pa zamrzne eno zgodnjo stopnjo in izbriše javno dokumentirano širjenje pobude. Prav razširjeni korpus najbolje pokaže, da pozitivna zgodovina demokratizacije ni last ene poznejše stranke ali enega ideološkega tabora. Veterani so človekove pravice branili v lastnem političnem jeziku, ki je hkrati ohranjal jugoslovanski okvir in odločno zavračal avtoritarni vojaški poseg.

Odprto licencirani poznejši portret

Fotografija prikazuje Ignaca Gregorača leta 2012, skoraj 24 let po izjavi; dogodka ali podpisovanja ne prikazuje. Opisna stran ga identificira kot Ignaca Gregorača - Vida.

Ignac Gregorač leta 2012

Ignac Gregorač, 12. februar 2012; Pero1203, CC BY-SA 4.0, Wikimedia Commons.

Viri

Dodatni preverjeni viri

Graf povezav

Povratne povezave